Preskoči na glavno vsebino

Življenje kot naloga

nosidebar.com

»Kadar človek ne more najti globokega smisla, se zamoti z užitkom,« tako je dejal Viktor Frankl. S to mislijo je dregnil povsem v drobovje naše družbe, ki tri dni v tednu čaka na vikend, dva pa porabi, da si od njega opomore, ki se bolj sekira, da še niso odprli barov, kot to, da ne more obiskati svoje mame, ki leži nepokretna v kakem domu za ostarele. Tudi danes smo cele množice ljudi v svetu »izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja,« (Mt 9,36) v čudnem fenomenu, ko ljudje, ki živimo izjemno dobro, nekega dne povsem izgubimo orientacijo, smer, cilj in potrebo, da se kamorkoli že premikamo, saj »ima sodobni človek od česa živeti, izgubil pa je smisel, za kaj živeti.« (S. Kristovič) Strokovnjaki menijo, da so posledice tega stanja duha agresivnost, depresija in številne zasvojenosti, vse to dela iz nas življenje iz dneva v dan, ne da bi vedeli za cilj in globlji smoter svojega obstoja, ki se ponavadi izgubi, ko se preveč vrtimo okoli samega sebe … 

Nepogrešljivi 

Jezus na to splošno izgubljenost sodobnega človeka odgovarja tako, da svoje učence pokliče (Mt 10,1) in jih pošilja (Mt 10,5), povejmo drugače, pove jim, da je njihovo življenje naloga, ki jo morajo opraviti, ker je namesto njih ne bo mogel opraviti nihče drug. Nenadomestljivi so, nepogrešljivi v tem svetu in zato neskončno vredni in dragoceni. Vse to daje človeku smisel, smer, zavedanje lastne poklicanosti v življenju, to mu daje občutek sreče, čeprav ne živi ravno tako, kot si je predstavljal. Ker je smer in razlog za življenje nekaj, kar obstane tudi takrat, ko je na dnu svojega bivanja, ko se zdi vse kot samo brezupno vztrajanje pri dihanju. 

Poslani 

Zato Jezus kliče in pošilja vedno, tudi danes. Ne samo v duhovništvo in redovništvo, tudi v očetovstvo in materinstvo kliče, v svet pošilja tako politike, kulturnike in znanstvenike, kot tudi delavce za tekoči trak, pa v stranišča gostiln in med smetnjake. In priznati vsem ljudem, dogodkom in nalogam našega življenja pomembnost je prva stvar, ki jo naredimo za to, da bi ta svet spet našel smisel. Potem bo človek namreč dovolj svoboden, da bo razumel, da je enako potreben za ta svet kakor tisti, s katerim se v razredu ne more primerjati, in da zato lahko odgovori na tihi glasek, ki se zbuja v njem, ne da bi ga pri tem preglasili ugovori ugleda, položaja, denarja in drugih svetinj potrošniške družbe. 

Za to pa je treba veliko tišine in razmišljanja, spoznavanja sebe in poslušanja dogodkov in srečanj, to je kompas smisla, ki pomaga ugotavljati, zakaj smo še živi, ker smo na svetu vse dokler ne izpolnimo svojega poslanstva. To je molitev za sedanji čas, poiskati smisel lastnega življenja in življenja tistih okoli nas, prositi »Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.« (Mt 9,38)

(misel ob 11. navadni nedelji, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.