Župnikov umazani avto

northcountrypublicradio.org

Tako velikokrat že sem se na sveti večer, preden sem oddrvel na polnočnico, usedel v svoj od prahu, peska, listja in vse druge navlake umazani jekleni konjiček in si ob tem prav vsakič zlovoljno pripomnil, da bi ga pa vsaj za božič lahko očistil. Na božič sem si precej hitro pomiril »vzorno« katoliško vest, ki ne zamudi prilike, da ne bi vsaj česa pograjala in pokritizirala. Sem si pač nekoliko hudomušno rekel, da se je tudi Jezus rodil v »štali« in da lahko zato v njej lahko še bolj pristno praznujem. Amen, pojdimo na pot!

Težava je bila težje rešljiva za veliko noč, takrat govorimo o praznem, čistem grobu. Pa za binkošti, ko je Duh prenovil obličje zemlje. Tudi za vse svete, takrat se še grobovi pospravijo in očedijo. In še kdaj vmes, posebno ob nedeljah, ko se vse sveti in blešči, moja pražnja obleka pa v tako velikem neskladju s sedežem, na katerem se odpelje k maši. Sam sem se nereda že privadil, če pa gre z mano še kdo, si kar predstavljam, kako z nogami v peskovniku zavija z očmi in si misli, da smo nemara doma živeli med samimi kupi smeti. Potem mi je še v drugo žal. Če pomislim, kako je oče dornberški gasilski dom držal na zavidljivo visoki ravni čistoče in kako čisto je bilo naše skromno stanovanje, se je s tem avtom kar težko voziti. Pa ne, ker bi s tem razočaral očeta in mamo. Razočaral sem predvsem sebe, ki mi čistoča vseeno dosti pomeni. Četudi je že več kot mesec, odkar sem zadnjič počistil kopalnico …

Toda to je pač cena službe župnika. Ne, čeprav se sliši, kot da sem grozljivo zanemarjen človek, sploh ni tako. Tudi ne gre za lenobo. Res ne, čeprav mi ne verjamete. Moji dnevi so pač sestavljeni tako, da so druge stvari pomembnejše in da moram zanje porabiti najboljši čas, če hočem, da so narejene, kot je treba. Tako za čiščenje ostanejo ali pozne večerne ure, ko sem preutrujen, da bi drgnil ploščice, ali pa tiste lepe pozno popoldanske, ko je še zadnja prilika, da bi me pobožalo toplo sonce. Med čiščenjem in sprehodom ponavadi izberem drugega. Samo zato, ker mi je žal sonca, brez sonca preprosto ne morem. In ker vem, da bom s sprehoda prišel veliko bolj poln tistega, kar potrebujem za to, da sem duhovnik, pa čeprav mi bo za to manjkalo zadoščenje nad očiščenim umivalnikom. Lepota kopalnice pač ne piše člankov, ona v jesenskem gozdu pač. Pa tudi maša je povsem drugačna, če pridem k njej iz gozda ali pa iz kopalnice.

Predstavljam si, da je podobno, kadar izbiramo med čistim stanovanjem in časom za igro s svojimi otroki. Očiščenim grobom in molitvijo za pokojne. Med potico in postavljanjem jaslic z otroki. Med podobo in vsebino, če napišem drugače. Cena za lep videz, katerega pomembnost nam je vcepila družba, je velika, morda prevelika za to, da bi zmogli oboje. Ne gre samo za nečimrnost, preprosto nam je oboje pomembno. Toda vsak čas je čas izbir, kaj je v življenju pomembnejše, izbir, ki vodijo, kamor hočeš priti. Pa kaj, če te imajo za zanikrnega župnika, Marko. Važno, da veš, kako boš najbolje župnik: kot vesel človek. Takega pa ni brez pomembnih stvari. Brez lepote.

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, november 2019)