Ne potrebujemo supermanov

Kot otrok sem sanjal, da bom superman. Nekdo, ki bo reševal ljudi iz stisk, jim pomagal, ki jih bo branil pred barabami. Pa seveda nekdo, ki bo letel, ki bo hitro tam, kamor bi rad prišel, a to je bilo v drugem planu. Hotel sem biti nekdo, ki bo rešil svet. Vsi imamo te sanje, nekoga rešiti, biti junak. Biti svetnik.

Potem se nekaj sfiži, nekaj gre narobe in slejkoprej se zaveš, odkriješ, da nimaš pogojev, da bi bil superman. Ne znaš leteti, ne moreš dvigniti avta nad glavo. Poleg tega se zaveš svoje nemoči, se zaveš, kako koristoljuben si kdaj, kako si včasih len, kako ne moreš brzdati svoje jeze, kako velikokrat ipd. Nič podobnega temu, kar si s svojimi otroškimi očmi gledal v svojih vzornikih … Zavest o ničvrednosti se ob tem pojavi kar sama. In človek, ki se zdi samemu sebi ničvreden, ker se ne more popraviti, tak človek naredi največ slabega. Ker se neha truditi s tem, kar ima v rokah, misleč da to »ni dovolj dobro«.

Kako napačno je misliti, da lahko rešimo svet s sposobnostmi, ki jih imajo drugi, drugačni ljudje od nas. Kako neumno si predstavljati, da so svetu potrebni samo ljudje, ki jih občudujemo.

Sporočilo današnjega praznika vseh svetnikov je preprosto in hkrati zelo pomembno: vsak je lahko svetnik in vsak mora biti svetnik, in sicer vsak prav tak, kakršen je. Jezus s svojimi blagri pravi, da smo v redu tudi kot ubogi (po duhu), tudi kot žalostni, tudi kot ranjeni, tudi kot preganjani, zasmehovani, necenjeni, tudi kot – v kakršnemkoli smislu že – majhni ljudje. Da pomeni biti svetnik, da pomeni narediti nekaj velikega v tem življenju to, da sprejmeš samega sebe, svoje dobre in »slabe« lastnosti ter svojo življenjsko situacijo in z njo narediš, kar je pač z njo mogoče narediti. Bogu ni žal tega, kar je ustvaril. In če je tebe ustvaril takega, kot si, zakaj si misliš, da te ne potrebuje?

(misel za praznik vseh svetih)