Bog, ki mu je mar

www.standard.co.uk

Nek »višji cestninar in bogat človek«, Zahej po imenu, (Lk 19,2) je hotel videti Jezusa. Zanimivo. Tudi on, ki je imel vsega na pretek, ki ni potreboval nekega »odrešenika«, ki je hodil po deželi in ozdravljal bolezni. Nepriljubljen kot je bil, tudi on, goljuf, tajkun bi mu rekli danes, gnida, ljudem odvraten človek, tudi on je hotel videti Jezusa. Zakaj le? Saj je imel svojo tolažbo, svojo moč, saj je imel denar. Zakaj je hotel videti Jezusa?

Kjer je bog denar …

Morda nas ta presenetljivi podatek, ki nam ga v evangeliju servira sveti Luka, prestavi v nek drugi svet, v svet brez Boga. Tam, se nam zdi, ko gledamo te ljudi navzven, je vse lepo in vse srečno. Zavidamo jim to življenje, godrnjamo nad njimi (Lk 19,7), nevoščljivi smo za življenje, v katerem ti ničesar ne manjka, v katerem se ti uresničijo vse želje. A ti ljudje brez Boga – tega pa ne vidimo – so kar naprej v strahu. Boriti se morajo za svojega boga, žrtvovati mu morajo vse, kar jim v življenju nekaj pomeni, neprestano si morajo pridobivati sovražnike, da bi ga imeli. Grozno življenje je to, življenje, v katerem je tvoj bog denar, ker ti ta bog res daje vsega, kar si želiš – in te oropa vsega, kar potrebuješ.

Razumemo, zakaj si je ta ničvredni človek želel videti Jezusa? On je bil izgubljen, to je vedel, tega se je zavedal, a nihče ga ni hotel potegniti iz te izgubljenosti, čeprav si je sam tega v resnici želel, nihče ga ni mogel, ker je zapravil že vse možnosti za to, ker je zaradi denarja uničil že vse svoje odnose. Ga je kdo videl na smokvi, čeprav je bil na visokem? Nihče ga ni videl, za nikogar ni več obstajal. Za nikogar več – razen za Jezusa.

Rešitev izgubljenim

Zato je Zahej hotel videti Jezusa. Ker je hotel vedeti, ker si je v resnici želel, da vendarle obstaja še en odnos, ki ga čaka, ki še ni v celoti zapravljen. Hotel je slišati kritiko svojega življenja, hotel je, da nekdo ne obupa nad njim, da mu bo še kdo kaj rekel, da bo še nekoga brigalo zanj: »Zahej, stopi hitro dol; danes moram ostati v tvoji hiši.« (Lk 19,5) Danes se moraš spremeniti!

Tudi če tega svet noče slišati, si tega želi. Želi si naših demonstracij in ogorčenih besed. Njegovo preživetje je odvisno od tega. Ker to pomeni, da še verjamemo v nekega drugega boga, ker mu to da vedeti, da v življenju obstaja nekaj več, nek drugi bog, Bog, ki gleda drugače. Ki mu je mar. Razen če demonstriramo iz nevoščljivosti, potem smo na istem mestu, potem naše protestiranje ni evangelij.

Živeti evangelij, kljub njegovi radikalnosti verjeti v njegove ideje, to ne pomeni samo izbrati si nek način življenja, neko filozofijo, živeti evangelij pomeni ne obupati nad tem svetom, svetom, ki bi rad videl Jezusa – v naši drugačnosti. V isti drugačnosti, zaradi katere nas je Jezus pobral z naše smokve.

(misel ob 31. navadni nedelji, leto C)