Preskoči na glavno vsebino

Bog, ki mu je mar

www.standard.co.uk

Nek »višji cestninar in bogat človek«, Zahej po imenu, (Lk 19,2) je hotel videti Jezusa. Zanimivo. Tudi on, ki je imel vsega na pretek, ki ni potreboval nekega »odrešenika«, ki je hodil po deželi in ozdravljal bolezni. Nepriljubljen kot je bil, tudi on, goljuf, tajkun bi mu rekli danes, gnida, ljudem odvraten človek, tudi on je hotel videti Jezusa. Zakaj le? Saj je imel svojo tolažbo, svojo moč, saj je imel denar. Zakaj je hotel videti Jezusa?

Kjer je bog denar …

Morda nas ta presenetljivi podatek, ki nam ga v evangeliju servira sveti Luka, prestavi v nek drugi svet, v svet brez Boga. Tam, se nam zdi, ko gledamo te ljudi navzven, je vse lepo in vse srečno. Zavidamo jim to življenje, godrnjamo nad njimi (Lk 19,7), nevoščljivi smo za življenje, v katerem ti ničesar ne manjka, v katerem se ti uresničijo vse želje. A ti ljudje brez Boga – tega pa ne vidimo – so kar naprej v strahu. Boriti se morajo za svojega boga, žrtvovati mu morajo vse, kar jim v življenju nekaj pomeni, neprestano si morajo pridobivati sovražnike, da bi ga imeli. Grozno življenje je to, življenje, v katerem je tvoj bog denar, ker ti ta bog res daje vsega, kar si želiš – in te oropa vsega, kar potrebuješ.

Razumemo, zakaj si je ta ničvredni človek želel videti Jezusa? On je bil izgubljen, to je vedel, tega se je zavedal, a nihče ga ni hotel potegniti iz te izgubljenosti, čeprav si je sam tega v resnici želel, nihče ga ni mogel, ker je zapravil že vse možnosti za to, ker je zaradi denarja uničil že vse svoje odnose. Ga je kdo videl na smokvi, čeprav je bil na visokem? Nihče ga ni videl, za nikogar ni več obstajal. Za nikogar več – razen za Jezusa.

Rešitev izgubljenim

Zato je Zahej hotel videti Jezusa. Ker je hotel vedeti, ker si je v resnici želel, da vendarle obstaja še en odnos, ki ga čaka, ki še ni v celoti zapravljen. Hotel je slišati kritiko svojega življenja, hotel je, da nekdo ne obupa nad njim, da mu bo še kdo kaj rekel, da bo še nekoga brigalo zanj: »Zahej, stopi hitro dol; danes moram ostati v tvoji hiši.« (Lk 19,5) Danes se moraš spremeniti!

Tudi če tega svet noče slišati, si tega želi. Želi si naših demonstracij in ogorčenih besed. Njegovo preživetje je odvisno od tega. Ker to pomeni, da še verjamemo v nekega drugega boga, ker mu to da vedeti, da v življenju obstaja nekaj več, nek drugi bog, Bog, ki gleda drugače. Ki mu je mar. Razen če demonstriramo iz nevoščljivosti, potem smo na istem mestu, potem naše protestiranje ni evangelij.

Živeti evangelij, kljub njegovi radikalnosti verjeti v njegove ideje, to ne pomeni samo izbrati si nek način življenja, neko filozofijo, živeti evangelij pomeni ne obupati nad tem svetom, svetom, ki bi rad videl Jezusa – v naši drugačnosti. V isti drugačnosti, zaradi katere nas je Jezus pobral z naše smokve.

(misel ob 31. navadni nedelji, leto C)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več