Zvestoba je pomembnejša od uspeha

Vse na Golgoti – razen enega hudodelca – je dokaz o Jezusovem popolnem življenjskem porazu. Njegova kariera se je zares neslavno končala, nag in od vseh zapuščen visi na križu, kaznovan kakor samo najhujši prestopniki. Ne samo, da se mu rogajo tako domače politične oblasti kakor tudi okupatorski vojaki, dvoje sicer nasprotujočih si strani. Najhuje je to, da ne visi obsojen v družbi svojih učencev in prijateljev – to bi bil nekakšen uspeh, vedel bi, da je vsaj nekoga prepričal, da je vsaj nekomu spremenil življenje – ampak med dvema povsem neznanima kriminalcema.

Križani kot provokacija

Jezus je torej neuspešen. In je tak, na križu, svojevrstna provokacija našemu času, ki bolj od vsega podpira, promovira in si želi uspešnosti. Tudi meni, ki pišem tale članek in v strahu pred tem, da vam ne bo všeč, do onemoglosti pretehtavam vsako misel, vsako besedo. Ves naš svet odmeva v mantri Jezusovih kalvarijskih sogovornikov: »Reši samega sebe!« (Lk 23,37) Ali povedano v modernejši viži: »Bodi nekdo! Pomeni nekaj! Bodi najboljši!« Menda si mislimo, da je v tem pot do naše samouresničitve, tisti trenutek, ko ti zaploskajo in te pohvalijo, mislimo si, da je to tisto, za kar živimo.

In morda bi bilo res tako, če bi bilo to omogočeno vsakomur. Pa mu ni. Vsi ne moremo biti »uspešni«, vsaj ne v tem, kar nas večina meni, da je »uspešno«, ker nismo poklicani k istim stvarem. A tega ne razumemo. Zato svoje življenje razumemo kot slabo, celo kot nesmiselno in nepotrebno, če ni od družbe ovrednoteno kot »uspešno«, če nisi »naj« duhovnik, »naj« starš, »naj« uslužbenec. Zato nečloveško garamo. Zato se ženemo nad svoje sposobnosti. Zato uspehu v svojem življenju prilagajamo tudi svoje odločitve, ne glede na to, ali te morda teptajo naše vrednote, v katere smo verjeli.

Jezus pa ostaja tam, kjer je, na križu visi in javnost ga sramoti, neuspešneža. Zakaj ne »stopi s križa«? Zakaj ne ustreže pritisku javnosti? Zakaj ne z enim samim dejanjem svojega dela spremeni v uspešnico? Ker mu je zvestoba pomembnejša od uspeha.

Zvestoba poklicanosti

To je zato tako, ker Jezus razume, kaj pomeni biti za kaj poklican: pomeni izpolniti, narediti to, za kar si bil poslan na ta svet, tudi če nihče tega ne jemlje za pomembno. Drugače povedano: biti tam, kjer te hoče imeti Bog, ki te je na ta svet poslal ravno v tem času in ravno tja, kamor te je, ravno takega, kakršen si, z dobrimi in slabimi lastnostmi vred.

»Uspeh« je Božja, ne naša stvar, naša stvar je zgolj zvestoba. Z razlogom smo namreč takšni, kakršni smo, tudi če »neuspešni« starši, duhovniki, učenci, delavci, ker je to očitno nekaj, kar ta svet potrebuje. Ker tega, za kar smo mi tu, ne more napraviti nihče drug. Temu se sicer ne nujno ploska, tega se sicer ne nujno ceni, pa je to vseeno potrebno, biti tam, kjer si, tudi če je to na križu. Ker se tudi na križu potrebujejo ljudje. H komu bi sicer v zadnji minuti življenja zatekel hudodelec?

(misel ob nedelji Kristusa Kralja vesoljstva, leto C)