C. Ng, Prikriti plameni

Že sam naslov me je pritegnil. "Prikriti plameni" (orig. Little Fires Everywhere) več skrivajo kakor odkrivajo in že prvih par strani, ki opišejo ozadje vsega dogajanja, do potankosti zloščena luksuzna soseska, v kateri je vse tako, kot mora biti, torej izrazito "fasadni" svet že namiguje na gnilobo, ki se ponavadi nabira za "urejenimi" maskami.

Tudi tu je tako. Spremljamo družino Richardson, ki je na zunaj popolna, znotraj pa dejansko polna skritih zamer in čustev, ki se korak za korakom, med nepričakovanimi dogodki, počasi razkrivajo pred nami. Skrivnost za skrivnostjo, se preko zanimive zgodbe, polne čisto realnih dogodkov, pred nami izriše cela kopica napak na pogled "idealnih" ljudi, v katere dregnejo na videz nepopolni ljudje, v prvi vrsti umetnica Mia in njena hči Pearl, ki sta sprva prijetna osvežitev monotonosti v soseski Shaker Heights, postopoma pa začneta fasadni svet s svojo neizprosno iskrenostjo in trdnimi vrednotami sesuvati kot hišico iz kart.

Zato je knjiga dober razmislek o tem, kakšna življenja sploh živimo, kako naša prikrita, morda tudi dolgo zatajevana in poteptana hrepenenja in nerazrešene zamere uničujejo tako naše odnose kot nas same. Kako dolgoročne so lahko majhne, na pogled nepomembne odločitve.

Toplo priporočam. Uživali boste vse do zadnje strani.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več