Besede za srce

Kot otrok sem sanjal, da bom superman. Nekdo, ki bo reševal ljudi iz stisk, jim pomagal, ki jih bo branil pred barabami. Pa seveda nekdo, ki bo letel, ki bo hitro tam, kamor bi rad prišel, a to je bilo v drugem planu. Hotel sem biti nekdo, ki bo rešil svet. Vsi imamo te sanje, nekoga rešiti, biti junak. Biti svetnik . Potem se nekaj sfiži, nekaj gre narobe in slejkoprej se zaveš, odkriješ, da nimaš pogojev, da bi bil superman. Ne znaš leteti, ne moreš dvigniti avta nad glavo. Poleg tega se zaveš svoje nemoči, se zaveš, kako koristoljuben si kdaj, kako si včasih len, kako ne moreš brzdati svoje jeze, kako velikokrat ipd. Nič podobnega temu, kar si s svojimi otroškimi očmi gledal v svojih vzornikih … Zavest o ničvrednosti se ob tem pojavi kar sama. In človek, ki se zdi samemu sebi ničvreden, ker se ne more popraviti, tak človek naredi največ slabega. Ker se neha truditi s tem, kar ima v rokah, misleč da to »ni dovolj dobro«. Kako napačno je misliti, da lahko rešimo svet s sposobn...

» Gospod, ne trudi se! Nisem namreč vreden, da prideš pod mojo streho. « (Lk 7,6) Na svetu imamo dvoje ljudi: tiste, ki mislijo, da so vredni več, in druge, ki se imajo za manjvredne od ostalih. Gre pa pravzaprav za isto vrsto ljudi. Ne eni ne drugi se ne čutijo vredni in ljubljeni. Razlika med njimi je samo v tem, kaj so v svojem življenju dosegli. V njihovih uspehih in sposobnostih, torej. Dolgo sem razmišljal, kdaj človek začuti svojo največjo vrednost. In sem prišel do čudnega paradoksa – da jo začuti takrat, kadar se mu iz ust prikrade sramežljivi: » Nisem vreden. « Res. Samo kdor kdaj ob čem ostane odprtih ust, kdor se je kdaj kot otrok sposoben čemu začuditi, samo tisti, ki ga nekaj gane do solz, in kdor ve, da stoji pred nečim, kar je neskončno večje od njega, ta ob svoji nevrednosti začuti svojo največjo vrednost. Kajti občutim jo prav takrat, kadar se počutim majhen pred darom, ki sem ga prejel. Kadar se zavem, da nečesa res nisem vreden, pa sem to vseeno dobil. Za...