Besede za srce

Vedno znova me prevzame, kako lepo srečanje se je v mestu na Judovem odvilo med Marijo in Elizabeto. Med dvema ženskama, ki sta vsaka po svoje preživljali težko življenje, polno strahu, negotovosti in preizkušenj. Kajti te ponavadi v nas izzovejo skrbi in strah, pa z njima povezani zagrenjenost in črnogledost, medtem ko med njima veje veselje .  To je zato tako, ker je – kot beremo – njun odnos poln Svetega Duha . Ta sicer ne izboljša življenja kot takega, zaradi njega ni življenje nič drugačno kot bi bilo sicer, je pa to sila, ki nas priganja bližje Bogu, čigar najbolj očiten izraz pa je lepota . Sveti Duh nas sili, da iščemo in se v življenju borimo in pred samim seboj zahtevamo lepoto.  Ravno to je tisto, kar jima pomaga gledati svet in življenje – in druga drugo – drugače kot ponavadi. In sicer tako, da druga v drugi občudujeta Boga in njegovo veličino: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« (Lk 1,42) »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh ...

Če se boste sprehodili po razstavi križevega pota Marka Jermana v kripti pod mestnim trgom v Idriji, boste opazili neverjetno stvar, ki jo mogoče vsega vajeno oko zlahka prezre. Kakšna milina sredi vsega krutega sovraštva … Kakšna lepota sredi tako velikega trpljenja. To je tudi tisto, kar želi v nas zbuditi poročilo o trpljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ostati lep človek sredi sovraštva, ostati odločen sredi strahu, ostati zaupljiv v noči vere, to je tisto, kar nam je ponudil Bog v noči človeštva preko Kristusa. Bog je prisoten v tem grdem in groznem dogajanju! Najprej v Kristusu, ki tudi danes s podobnim križem hodi po podobnem svetu. Potem pa tudi v ljudeh, ki so bili tistega groznega dne v Jeruzalemu vseeno sposobni nečesa dobrega. Peter, ki se je zjokal. Mož iz Cirene. Stotnik in stražniki. Marija Magdalena in ona druga Marija. Jožef iz Arimateje.  Malo jih je, pa vendar. Nekaj tistih, ki so kljub vsemu še sposobni verjeti v dobro in lepo in sveto in pošteno, je znamen...

V težkih časih živimo. A ne mislim reči, da v časih, ko ni več ničesar dobrega in lepega, temveč v časih, v katerih sta zlo in posledični obup prišla do še več besede kot navadno. Govorim o časih, v katerem je zlo, ki ga je že tako lažje slišati od lepega in dobrega, z mediji le še okrepilo svoj glas, da se nam je začelo zdeti, kakor da je na svetu samo še to. Da ni več dobrega, lepega, svetega, samo še grdo in slabo. Je namreč vedno tako, da so lepe stvari tihe in nežne, da so dobre stvari tako blage in mile, da se nam zdijo samoumevne in neopazne. Grde, slabe stvari, škandali, grehi, napake, porazi, te pa so agresivne, te kričijo, te opozarjajo nase, pozornost pritegujejo, veliko bolj kot tisto lepo in dobro. In te slabe stvari, ki tako rade izstopajo, nam dajejo vtis, kakor da je lepo povsem izginilo. »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3)  Utrujenost duha  To v nas ustvarja svojevrstno utrujenost , nehali smo se truditi za dobro, misleč, da ne ...

Vedno znova me preseneča – čeprav me res ne bi smelo več – kako zelo nemirni, neučakani, nervozni ljudje smo postali, ta pretakajoča družba nam je tako potiho in mimogrede vcepila kulturo urgentnosti . V vse hitrejšem in vse bolj povezanem svetu, ki nagrajuje takojšnjost , ta kultura vztrajno briše mejo med tem, kaj je resnično pomembno in kaj ne. Tako kot tega v evangeliju ni razumela Jezusova prijateljica Marta: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari … « (Lk 10,41) Zato ta Jezusov očitek ne bi mogel biti bolj na mestu tudi za naše čase, ko smo »zaposleni« kar naprej, če ne z delom in skrbmi iz službe tudi za domačo mizo, pa tako, da se moramo iz strahu, da ne bi česa zamudili, kar naprej ukvarjati s sporočili in objavami na družbenih omrežjih. »Skrbi in vznemirja« nas preveč stvari . Od tega se rodi utrujenost našega časa, naveličanost, težava, da bi našli voljo, da bi kaj naredili z veseljem in prostovoljno, vse nam je preveč in odveč, kar je normalno, če moramo biti ved...

Ko govorimo o Jezusovi »spremenitvi« na gori, pravzaprav to dostikrat razumemo narobe. Ne gre za to, da bi postal nekaj drugega, temveč da se je Jezus svojim učencem bolj polno razodel , torej pokazal še neko drugo, nepoznano plat samega sebe. Resničnega sebe, seveda.  Jezus nam s tem dogodkom na gori želi povedati nekaj o sebi, pa tudi nekaj o nas, nekaj, kar smo morda v teku svojega življenja pozabili: v svojem bistvu smo nekaj lepega, svetega, Božjega, nekaj, kar se sveti kakor sonce, kakor luč . Dejanja, ki smo jih naredili, krivde, ki smo si jih z njimi naložili nase, težave, ki so nas ranile, ko smo se z njimi spopadali, pa so nam morda spremenile podobo o sebi. Take stvari nas zapirajo v šotor zemeljskega, da lahko tisto grdo, ki se nas je oprijelo, začenjamo razumeti kot nekaj, kar mi smo, kot našo identiteto.  Narejeni za luč  Zato si je težko priznati, da sem ljubljen, tudi ko sem storil nekaj slabega. Toda ravno v tem je ta postna odpoved sebi: počasi pri sebi ...

Nekaj velikonočnega je imeti v življenju trdne temelje, nekaj nepremagljivega in nepremakljivega. Pa ne govorim o finančni, fizični, niti o psihični ali čustveni stabilnosti, verjetno je to nekaj najbolj vstajenjskega, imeti nekoga, ki si mu nekaj vrednega in dragocenega, ki se te razveseli, ko te vidi na vratih, ki si mu nekaj lepega. Ker ni hujšega kot v življenju spoznati, da nikomur nič ne pomeniš, to je težje od vsakega drugega trpljenja in bolezni, bi rekel, biti nikomur nič, to je resnična smrt.  Grdota in lepota  Da je kdo mrtev, pa vemo, ko je ta človek grd – grdi do sebe in do drugih smo namreč samo tedaj, kadar nismo nikomur nič. Poglejte grde ljudi vseh vrst in pomislite, kakšni so bili, ko so bili še otroci, ljubki, simpatični, pomislite, kdaj so se tako korenito spremenili, kaj jih je moralo tako zelo predrugačiti, morda pa niso grdi, ker bi bili taki od vedno, morda so grdi šele postali, kasneje, v teku življenja, kadar smo jih je kdo začel imeti za ničvredne, ...

Lukov preprosti stavek, da se je Jezus na goro odpravil »môlit« (Lk 9,28), morda lahko preberemo tudi drugače: Jezus je molil, kar je podobno, kot če se človek odpravi na goro, tudi zato je namreč gora v Svetem pismu tako velikokrat prispodoba Božje prisotnosti na zemlji, v človekovem življenju. Človek se namreč na gori vzdigne nad svoj vsakdan, nekam drugam gre, na tiho in viharno hkrati, da bi spet videl, da bi spet slišal, da bi se prepričal o navzočnosti Boga sredi kaosa svojega življenja, tako je z molitvijo: »Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem.« (Mt 6,6)  Pot  Do gore je treba napora poti, ta je potreben za molitev, predvsem tisti napor, ki ga povzroči udobje doline, tam se nam zdi, da ga pravzaprav sploh ne potrebujemo, da lahko ostanemo taki, kot smo, tam je treba zato premagati samega sebe , da vse pustiš, vstaneš in greš na goro, skromen, prepuščajoč, majhen človek pred veliko goro. Tudi Mojzes in Elija sta o...

Okoli 12. avgusta zvečer se ponavadi zavlečem v kako vas »Bogu za hrbtom«, kjer je premalo luči za civilizacijo in dovolj teme za čudaka, kakršen sem, uležem se na tla in potem strmim in gledam to čudo »Solz svetega Lovrenca«, kupa utrinkov, ki jim znanstveniki precej manj romantično rečejo perzeidi . Ta oblak lebdečega kamenja, ki zažari, ko zaide v našo atmosfero, mi je tako ljubo gledati, da mi pri tem ni žal niti nočnega mrazu niti vlage, ki se v nekoliko višjih krajih precej obilneje useda na trave, in ki je – to je precej dobro znano vsem, ki me poznajo – sicer res ne prenašam najbolje. A ko gre za utrinke, je vredno potrpeti prav vse. Tudi boleč vrat, če pozabim na armafleks.  V meni izzovejo vsakič večje občudovanje. Kakor da tiste noči spet postanem otrok, gledam in se čudim nad veličino neba nad nami, nad čudovitim stvarstvom in še bolj čudovitim Stvarnikom, ki se je tega »spomnil«. In s sabo pripeljem prijateljico, potem jih skupaj gledava in štejeva (četudi pri njej nim...

Moj tata jim je rekel »devičke«, tistim nežno belim rožam, ki so bile mami tako pri srcu in ki ji jih je, čim so vzcvetele, prinesel s svojega pomladnega sprehoda. Vedno še pred majem, vedel je za zatišne kraje, kjer so prve pokukale na plano in jih je šel iskat, ne prav blizu, tako da se je moral potruditi. Ni mu bilo kakor Vorancu v Peklu , kjer je moral premagati strah, da je materi ubral solzice , bilo pa je podobno lepo, ko je mama dobila šmarnice v dlan, napor pač vedno izzove strašno lepoto … »Ta trenutek je daljno sonce poslalo svoj prvi sončni žarek na dvorišče in po njem se je razlila prelepa svetloba. Sredi te svetlobe je stala mati, prečudno lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes. Planil sem prednjo s polnim naročjem cvetlic in ji zmagoslavno zaklical: 'Mati, mati ... solzice ...' Topil sem se od same sreče in neizmerne navdušenosti. Materin obraz je pokril blažen smehljaj; presrečna je iztegnila roke za solzicami in jih nesla k licu.« (P. Voranc, Solzice )  ...

»Vse dni, dokler je bolan, naj gobavec prebiva ločeno; zunaj tabora naj bo njegovo bivališče!« (3 Mz 13, 46) Tako je s to stvarjo, dokler je bolan, naj bo gobavec v karanteni, naj se izogiba stikom, naj bo sam. Iz skrbi za skupnost, seveda, da se ne bi vsi okužili.  Strah  Potem pa nek gobavec pride k Jezusu in ga prosi, naj ga očisti. Kaj se skriva v ozadju te prošnje, tega prepovedanega približanja? Morda prav približanje pove, da tale ne prosi toliko ozdravljenja kot ostali (Mr 1,34), da morda ni bila samo bolezen, kar je mučilo tega možaka, da je šlo morda predvsem za samoto , ki jo trpi vsakdo v karanteni. Kajti gobavost je huda bolezen, ne zato, ker ti pred očmi razpada tvoje telo, ampak ker ti razpadajo tvoji odnosi , drug za drugim umirajo, ko se ti zaradi nalezljivosti izogibajo. Morda je gobavec prosil ozdravljenja od strahu , da bi tega odvzel ljudem, ki so se z njim srečevali, da bi ga odvzel potemtakem tudi Jezusu samemu: »Če hočeš , me moreš očistiti.« (Mr 1,40) ...

Da zavrneš vabilo na svatbo , mora iti res nekaj hudo narobe. Da namreč to znamenje, s katerim nekomu dokažemo svojo naklonjenost in mu pokažemo, kako pomemben nam je, razumeš kot nekaj slabega. Verjetno je kaj takega mogoče samo, če gostitelja res ne maraš, ali še bolje, če mu ne verjameš, da gre res za gostijo in praznovanje, če meniš, da je svatba samo nekaj, za kar ti bo nekoč izstavljen zasoljen račun. Ali je Bog dober?  Toda tako živimo, četudi Bog vabi na svatbo, njegove posege v naše življenje velikokrat razumemo kot grožnjo, ne kot obljubo, kot izkazovanje sovraštva, bolj kot naklonjenosti. Življenje je pač takšno, da se spričo njega vedno bojujemo z vprašanjem, ali je Bog dober ali slab, nas ima mar rad ali pa nas svojevoljno izkorišča. In od tega odgovora potem zavisi, ali na življenje v vseh njegovih odtenkih gledamo kot na svatbo ali kot na tlako.  Toda Jezusova prilika je jasna: kar je pripravljeno za nas, to, na kar smo v svojem življenju povabljeni , je gostija...

Nehal sem gledati poročila, nisem mogel več, tudi novice, ne zato, ker so tam tudi stvari, s katerimi se ne in se ne morem strinjati, ne, temveč ker je vse, javnost, mediji, omrežja, kakor z virusom okuženo s sovraštvom in neizmernim gnevom. Toliko nemira, toliko bolečine je vame vneslo neprestano bojevanje levih in desnih, belih in črnih, križev in zvezd. In očitno ne samo vame, ne, kakor je pogosto pri bolečini, smo ljudje pograbili, kar je bilo pač pri roki in zdaj že nekaj časa drug drugega obmetavamo z najbolj smrdljivo gnilobo, kar je premoremo v sebi, vsa dolgo zatajevana mnenja o »tistih z nasprotnega brega« smo osvobodili in ta se kot horda podivjanih zveri vsak dan spuščajo po ozelenelih slovenskih grapah.  Pavček, on pa ni nehal gledati poročil. Morda je po trudnem dnevu med trtami pod svobodnim soncem svoj pogled dvignil od novic, se počasi, zamišljeno sprehodil proti oknu, se naslonil nanj, da mu je skozenj nežen vetrič pobožal utrjeno čelo, tam nekje od globokih zele...

Zgovorno je, da se je dogajanje na »visoki gori« zgodilo »na samem« (Mt 17,1), stran od sveta, ki nam kar naprej nalaga ali kdaj celo zapoveduje marsikatero masko, s katero naj bi drugim pokazali, da smo uspešni, dragoceni, boljši, torej vredni občudovanja (ali vsaj nevoščljivosti, tudi ta pomaga k boljšemu občutku). Problem teh lepih mask je, da nam jih svet nadeva zgolj kot dokaz, ki naj nas potihem prepričuje, da brez njih nismo kaj dosti vredni. Smrtonosna ideja. Na visoki gori, pred Bogom, saj je gora vedno simbol bližine Boga, na samem, ko je lahko človek to, kar je v resnici, pa Jezus pred svojimi učenci zasije kot sonce in njegova oblačila postanejo bela kot luč (Mt 17,2). Za nikakršno čarovnijo ni šlo, razen če rečemo, da je resnični čudež, da človek dandanes še lahko uzre, kdo je on sam v resnici : »ljubljeni sin«, nad katerim ima Oče veselje (Mt 17,5), od vedno in za vedno, ne glede na to, v kakšnem stanju ali okoliščini se znajde. Kajti tista nadzemeljska lepota je b...

northcountrypublicradio.org Tako velikokrat že sem se na sveti večer, preden sem oddrvel na polnočnico, usedel v svoj od prahu, peska, listja in vse druge navlake umazani jekleni konjiček in si ob tem prav vsakič zlovoljno pripomnil, da bi ga pa vsaj za božič lahko očistil. Na božič sem si precej hitro pomiril »vzorno« katoliško vest, ki ne zamudi prilike, da ne bi vsaj česa pograjala in pokritizirala. Sem si pač nekoliko hudomušno rekel, da se je tudi Jezus rodil v »štali« in da lahko zato v njej lahko še bolj pristno praznujem. Amen, pojdimo na pot! Težava je bila težje rešljiva za veliko noč, takrat govorimo o praznem, čistem grobu. Pa za binkošti, ko je Duh prenovil obličje zemlje. Tudi za vse svete, takrat se še grobovi pospravijo in očedijo. In še kdaj vmes, posebno ob nedeljah, ko se vse sveti in blešči, moja pražnja obleka pa v tako velikem neskladju s sedežem, na katerem se odpelje k maši. Sam sem se nereda že privadil, če pa gre z mano še kdo, si kar predstavljam, kako...

Vseh deset gobavcev je bilo očiščenih, vseh deset. Čeprav jih ni bilo nazaj, da bi se kot kulturni ljudje zahvalili, da bi se – kot so nas že majhne učili starši – znali zavedati obdarovanosti oziroma dobrote in ljubezni drugih ljudi do nas, se zaradi tega njihova gobavost še ni povrnila. Bog ni kakor ljudje, ki se maščujemo, če ne dobimo tega, kar pričakujemo od drugih. Vendar je pri tej zgodbi srečanja Jezusa in gobavcev res poglavitno dejstvo zapisano šele na samem koncu evangeljskega poročila. Res je, vseh deset bolnikov je bilo ozdravljenih, očiščenih , a samo eden od njih je bil tudi rešen : tisti, ki se je vrnil, tisti, ki je razumel, tisti, ki je v svoji ozdravitvi srečal Boga . Tisti, ki je bil sposoben hvaležnosti . Hvaležnost potrebujemo Prav zaradi poteka same zgodbe, prav zato, ker so bili neodvisno od svojega poznejšega obnašanja vendarle vsi gobavci ozdravljeni, moramo iz tega izluščiti nekaj zelo pomembnega: da ne potrebuje zahvale Bog, ker On ne daje darov zato, ...

Imam neverjetno srečo, da pripadam eni od tistih družin, ki so se odločile svoje otroke »vzgojiti« za ljubitelje hribov in ostale narave. Ne zato, ker bi bil s tem pridobil na nekem »naravnem« čutu za potrebnost rekreacije in gibanja na svežem zraku. Tega se dandanašnji mladeniči navdušijo tudi ob ekranu ali pa v trgovskem centru, ko cedijo sline za brezhibnim trebuhom pred poletno sezono, hitro rastočimi bicepsi ali pa vsaj za novimi športnimi copati. Sploh pa taki navdušenci bolj ali manj narave v svojem zasledovanju cilja niti ne opazijo. Za dober ritem si v ušesa vtaknejo kako moderno poskočnico in nato zdrvijo na trimček za lepo postavo. Na vrhu pokadijo cigareto, spijejo pivo in se pijani od dosežka spet skotalijo v dolino. Ko govorim o ljubezni do narave, ne govorim o tem. Govorim pa o tem, kako rad vstanem ob štirih zjutraj, ko gre za hribe, kako žalostno gledam skozi okno v lep sončen dan, ko sem pri obveznostih v hiši, in kako drugačen postanem, ko na gorski stezici zagl...

Klepetulja sem po naravi, ne da se ne bi mogel ustaviti, ko enkrat odprem usta, pa vendar, veliko in naglas govorim, posebno s prijatelji. Ravno tako se je začelo, ko smo se oni dan po dolgem času spet videli, na Snežnik smo šli s prijateljem in prijateljico, v globoke slovenske gozdove, iz katerih je vel hlad, ozaljšan z žvrgolenjem tisočih ptic in samoto, prijetno samoto, ki človeku, meščanu vedno tako dobro dene. Bilo je pač po dolgem času, to imam reči v svoj bran, in zato si je bilo treba veliko povedati, treba se je bilo veliko smejati, tudi to dobro dene, dati čas od vsega hitenja pozabljenim stvarem. Ne bom si očital, da sem ob tem pozabil tisto pomembno stvar, o kateri je pisal Zaplotnik, »da se po gorah hodi tiho, da moraš tu glasove sprejemati, ne pa oddajati.« A tako pač je, ko šele stopiš na pot navkreber, ko se iz avta s hrupno glasbo spraviš v tišino, ko se s še vedno polno glavo reklam in živopisanih napisov preseliš v zeleno mirovanje, še nisi tam. Si še vedno v d...

Velikokrat se je že to zgodilo, že neštetokrat ista situacija kot tista prejšnji teden, ko sem stal v vrsti pred delikateso. Niti ne vem več, ali sem si zaželel mortadele ali pršuta, od tistega čakanja v vrsti sem si zapomnil neko povsem drugo mesnatost. Pa da ne boste mislili, da je šlo za kakega nevzgojenega paglavca, na vrsti je bil moški srednjih let, menil bi, da se ima samega sebe za precej pomembnega človeka, tako je izgledalo, ko je delavki za pultom naročil: »Daj mi žemljo in deset dek kuhanega pršuta.« Ta grobi »daj mi« me je zdrznil. Delavka na oni strani pulta se mi je zasmilila, kakor da spada med njegovo najnižjo služničad, jo je ogovarjal, majhna je bila pred njim kot njegova kultura pred njo. In kakor v procesiji so mi nato cepali pred spomin, eden za drugim, otrok, ki me je pri verouku prijel za rit, pa otroci, ki ne znajo več pozdravljati, in oni, ki ne znajo vikati, bolj ali manj isti otroci so to, pa dekleta, ki jim moški ne odpirajo več vrat pri avtu, voznik, ...

Kljub temu, da je bilo letošnje poletje totalen luksuz, vsaj kar zadeva njegov dolgi podaljšek v september, je kar težko sprejeti, da se bo z neko hladno soboto kar na lepem končalo. Tako pač je, » oko se ne nasiti z gledanjem, uho se ne napolni s poslušanjem « (Prd 1,8). Človek je nenasitno bitje, zato se tako rad oklepa nečesa, kar mineva, misleč, da ga bo s tem naredil večnega. Vse, kar ima od tega bolestnega objemanja, pa je le pobožno vzdihovanje po dobrih starih časih , ki jih ravno zato nikoli nima, ker vedno ostajajo samo v preteklosti. Od te čudne človeške otožnosti imajo še največ plastični kirurgi, ki edini na videz zmorejo nekoliko ustaviti čas, zadržati vsaj za kakšno leto sedanji trenutek, vsaj na obrazu. V torek sem sedel na umetnem otočku v Strunjanu, z nogami v morju in z očesom na biserih, ki so se lesketali na vodni gladini. Nekoliko hladen vetrič mi je skupaj z ravno prav toplim septembrskim soncem sušil slane kapljice na koži. Nekje na meni sta se srečali lepo...

» Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in ki vam jo bo dal Sin človekov. « (Jn 6,27) Predstavljajte si vzdušje v predzgodovinski jami. Smrad, temačno in zatohlo je. Poteka boj za največji kos mesa. Eden, močnejši, se spravi nad drugega, šibkejšega, in zmaga. Navdušeno zarjovi. Potem pa se od nekod zasliši glas piščalke, narejene iz kosti. Vsi se spogledajo, začnejo poslušati. Lepo je. Četudi zvok piščali ne nasiti in čeprav se od besed ne da živeti, je to tisto, kar človeka dela človeka. To, da lahko dvigne pogled nad to, kar se otipa in kar zahtevata želodec in nagon, da je sposoben nečesa več . Recimo deliti svoj kruh s tistim, ki ga nima, tudi to ne nasiti. A prav to je tisto, kar človeka zares nasiti, saj zaradi tega človek tudi ostane človek in se ne spremeni v divjo žival. Človek lahko in mora vedno nekaj več od tega, kar je, da bi ostal to, kar je. Mora rasti, mora hrepeneti, mora se stalno premagovati in presegati svoje meje, ne sam...