Preskoči na glavno vsebino

Hvaležnost rešuje


Vseh deset gobavcev je bilo očiščenih, vseh deset. Čeprav jih ni bilo nazaj, da bi se kot kulturni ljudje zahvalili, da bi se – kot so nas že majhne učili starši – znali zavedati obdarovanosti oziroma dobrote in ljubezni drugih ljudi do nas, se zaradi tega njihova gobavost še ni povrnila. Bog ni kakor ljudje, ki se maščujemo, če ne dobimo tega, kar pričakujemo od drugih. Vendar je pri tej zgodbi srečanja Jezusa in gobavcev res poglavitno dejstvo zapisano šele na samem koncu evangeljskega poročila. Res je, vseh deset bolnikov je bilo ozdravljenih, očiščenih, a samo eden od njih je bil tudi rešen: tisti, ki se je vrnil, tisti, ki je razumel, tisti, ki je v svoji ozdravitvi srečal Boga. Tisti, ki je bil sposoben hvaležnosti.

Hvaležnost potrebujemo

Prav zaradi poteka same zgodbe, prav zato, ker so bili neodvisno od svojega poznejšega obnašanja vendarle vsi gobavci ozdravljeni, moramo iz tega izluščiti nekaj zelo pomembnega: da ne potrebuje zahvale Bog, ker On ne daje darov zato, da bi kaj dobil v zameno, ampak da očitno hvaležnost potrebujemo ljudje, in sicer še veliko bolj od darov, ki jih prejemamo. Ker je nekaj očitno: da rešitev ni toliko odvisna od Boga, temveč veliko bolj od našega odgovora na njegove darove, od naše hvaležnosti ali pa vere, če povemo drugače.

Ne gre samo za bonton. Hvaležnost je očitno nekaj za človeka tako zelo pomembnega, ker nekaj naredi iz človeka, očitno hvaležnost v človeku nekaj spremeni, in sicer nekaj, kar je ključno za to, kdo oz. kakšen postane.

Hvaležnost nas spreminja

Hvaležnost namreč odpira oči za lepo in dobro v tem težkem, osamljenem in krutem življenju. Res je, da ga zato še ne omehča, ga ne spremeni. Toda hvaležnost odkrije lepoto trdote, svetlost teme. Ker hvaležnost vse stvari spremeni v dragocene in pomembne, četudi ležijo na smetišču človeškega srca. Saj so vendar vse stvari dar Boga. Tudi tiste, ki mi niso všeč. Tudi tiste, za katere ne moremo in niti nočemo biti hvaležni. Prav hvaležnost nam jih daje tako tudi dojeti. Kot dar. Hvaležnost nam daje razumeti, da tudi te težke stvari potrebujemo. Da so dobre, četudi niso prijetne.

Zato je tako pomembna. Da se počutim obdarjen, in sicer z vsako stvarjo, ki mi jo daje Bog. Da se razumem kot nekdo, za katerega je nekomu mar. Da se počutim ljubljen, vedno, tudi v temi in preizkušnji. Samo tako lahko živim kot vesel in zadovoljen človek. Samo tako lahko živim v tem svetu in tem življenju, kakršnokoli že je, ne da bi si želel bežati kam drugam, v neke druge neresničnosti in iluzije.

Zato je veren človek najprej hvaležen človek. Kdor ni hvaležen, tudi veren ne more biti, ker je šele hvaležnost tista, ki Boga dela Boga: priznava namreč Njegovo dobroto in mene kot tistega, ki ga Bog ljubi. Vedno. To je tisto, kar rešuje človeka.

(misel ob 28. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n