Hvaležnost rešuje

Vseh deset gobavcev je bilo očiščenih, vseh deset. Čeprav jih ni bilo nazaj, da bi se kot kulturni ljudje zahvalili, da bi se – kot so nas že majhne učili starši – znali zavedati obdarovanosti oziroma dobrote in ljubezni drugih ljudi do nas, se zaradi tega njihova gobavost še ni povrnila. Bog ni kakor ljudje, ki se maščujemo, če ne dobimo tega, kar pričakujemo od drugih. Vendar je pri tej zgodbi srečanja Jezusa in gobavcev res poglavitno dejstvo zapisano šele na samem koncu evangeljskega poročila. Res je, vseh deset bolnikov je bilo ozdravljenih, očiščenih, a samo eden od njih je bil tudi rešen: tisti, ki se je vrnil, tisti, ki je razumel, tisti, ki je v svoji ozdravitvi srečal Boga. Tisti, ki je bil sposoben hvaležnosti.

Hvaležnost potrebujemo

Prav zaradi poteka same zgodbe, prav zato, ker so bili neodvisno od svojega poznejšega obnašanja vendarle vsi gobavci ozdravljeni, moramo iz tega izluščiti nekaj zelo pomembnega: da ne potrebuje zahvale Bog, ker On ne daje darov zato, da bi kaj dobil v zameno, ampak da očitno hvaležnost potrebujemo ljudje, in sicer še veliko bolj od darov, ki jih prejemamo. Ker je nekaj očitno: da rešitev ni toliko odvisna od Boga, temveč veliko bolj od našega odgovora na njegove darove, od naše hvaležnosti ali pa vere, če povemo drugače.

Ne gre samo za bonton. Hvaležnost je očitno nekaj za človeka tako zelo pomembnega, ker nekaj naredi iz človeka, očitno hvaležnost v človeku nekaj spremeni, in sicer nekaj, kar je ključno za to, kdo oz. kakšen postane.

Hvaležnost nas spreminja

Hvaležnost namreč odpira oči za lepo in dobro v tem težkem, osamljenem in krutem življenju. Res je, da ga zato še ne omehča, ga ne spremeni. Toda hvaležnost odkrije lepoto trdote, svetlost teme. Ker hvaležnost vse stvari spremeni v dragocene in pomembne, četudi ležijo na smetišču človeškega srca. Saj so vendar vse stvari dar Boga. Tudi tiste, ki mi niso všeč. Tudi tiste, za katere ne moremo in niti nočemo biti hvaležni. Prav hvaležnost nam jih daje tako tudi dojeti. Kot dar. Hvaležnost nam daje razumeti, da tudi te težke stvari potrebujemo. Da so dobre, četudi niso prijetne.

Zato je tako pomembna. Da se počutim obdarjen, in sicer z vsako stvarjo, ki mi jo daje Bog. Da se razumem kot nekdo, za katerega je nekomu mar. Da se počutim ljubljen, vedno, tudi v temi in preizkušnji. Samo tako lahko živim kot vesel in zadovoljen človek. Samo tako lahko živim v tem svetu in tem življenju, kakršnokoli že je, ne da bi si želel bežati kam drugam, v neke druge neresničnosti in iluzije.

Zato je veren človek najprej hvaležen človek. Kdor ni hvaležen, tudi veren ne more biti, ker je šele hvaležnost tista, ki Boga dela Boga: priznava namreč Njegovo dobroto in mene kot tistega, ki ga Bog ljubi. Vedno. To je tisto, kar rešuje človeka.

(misel ob 28. navadni nedelji, leto C)