Preskoči na glavno vsebino

Moliti - in se ne naveličati

Vedno molite in se ne naveličajte. Tako pravi Jezus.

Za dober zgled takšne vztrajne molitve, za primer, kako torej to početi, Jezus postavi neko vdovo, ki se bori proti krivici v svojem življenju. Je nekakšen protestnik proti krivicam v družbi, »rumeni jopič« proti svinjarijam, ki se ji dogajajo kot predstavnici ljudi z dna družbene lestvice v Izraelu. Ona ve, da je nekaj narobe in ji za to ni vseeno. Ni ji vseeno! To je namreč prva stvar, ki jo v človeku ustvari molitev, za stvari se začnemo brigati, zavzamemo se zanje.

Druga stvar pa je tisto, kar to, da se za nekaj zavzamemo, da nam je za nekaj mar in da pri tem ne popuščamo, iz nas naredi – torej proces, ki se ob tem odvija v nas, proces, ki je pomembnejši od rezultata samega. Zato namreč Jezus nasproti vdovi postavi sodnika, ki je ravno tako krivičen kakor družba, »ki se ne boji Boga in se ne meni za človeka,« (Lk 18,2) ki so mu torej Božje zapovedi, skrb za sočloveka in preganjanje krivice deveta briga. Ta lik v priliki kar sam od sebe bralcu pove, da zelo verjetno vdovino zavzemanje ne bo uspešno, da bo ta njen protest ostal neslišan. Vendar to ni toliko pomembno. Pomembna je njena vztrajnost.

Molitev spreminja molivca

Ob tem čudnem paru si tako pridemo na jasno, da torej Jezus z »vedno moliti in se ne naveličati« ne obljublja bombončkov, češ, če boste dovolj prosili, če boste dovolj trmasti in če ne boste popuščali v svoji vnemi, potem boste dobili točno tisto, kar si želite. Ne, saj Bog vendar ni avtomat, dobra vila ali zlata ribica, ki izpolnjuje želje. Jezus pravi, da mora človek veliko moliti, ne zato, da bi s tem postopoma spremenil Boga, da bi si Bog v čem premislil, ampak da bi se ob tem vztrajnem prosjačenju sam spremenil, kakor pravi danski mislec S. Kierkegaard. Da bi si človek v čem premislil, da bi v molitvi od svojih želja prišel do tega, kar je pravilno, »pravično« prositi, kakor pravi Jezus. Da bi ga zavzemanje, da bi ga prošnja sama spremenila v tolikšni meri, da bi potem tudi sam verjel v tisto, kar prosi. Da bi to, za kar prosi in proti čemur se bori, sčasoma tudi sam začel živeti. Da bi potem tudi razumel, da Bog vedno »pomaga do pravice« (Lk 18,7-8), do tega, kar je res prav, ne do tega, kar si mislimo ali želimo, da bi bilo prav.

Molitev je osebna

In če smo iskreni, smo na tej točki že ugotovili, da ne govorimo o molitvi besed, temveč o molitvi srca. O iskrenem stiku z Bogom, z vsemi čustvi, dvomi, raztresenostmi in pomisleki, ki me navdajajo pri tem vred. Z vso človeškostjo samega sebe moramo moliti – in se ne naveličati, samo tako se lahko dogaja to, o čemer smo govorili. Molitev je osebni stik med dvema osebama – ali pa to ni molitev. In molitev nima nobenega smisla, če v njej ni vere. Če v njej ni mene popolnoma vsega. Ničesar (beri: mene) ne bo spremenila.

(misel ob 29. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.