Moliti - in se ne naveličati
Za dober zgled takšne vztrajne molitve, za primer, kako torej to početi, Jezus postavi neko vdovo, ki se bori proti krivici v svojem življenju. Je nekakšen protestnik proti krivicam v družbi, »rumeni jopič« proti svinjarijam, ki se ji dogajajo kot predstavnici ljudi z dna družbene lestvice v Izraelu. Ona ve, da je nekaj narobe in ji za to ni vseeno. Ni ji vseeno! To je namreč prva stvar, ki jo v človeku ustvari molitev, za stvari se začnemo brigati, zavzamemo se zanje.
Druga stvar pa je tisto, kar to, da se za nekaj zavzamemo, da nam je za nekaj mar in da pri tem ne popuščamo, iz nas naredi – torej proces, ki se ob tem odvija v nas, proces, ki je pomembnejši od rezultata samega. Zato namreč Jezus nasproti vdovi postavi sodnika, ki je ravno tako krivičen kakor družba, »ki se ne boji Boga in se ne meni za človeka,« (Lk 18,2) ki so mu torej Božje zapovedi, skrb za sočloveka in preganjanje krivice deveta briga. Ta lik v priliki kar sam od sebe bralcu pove, da zelo verjetno vdovino zavzemanje ne bo uspešno, da bo ta njen protest ostal neslišan. Vendar to ni toliko pomembno. Pomembna je njena vztrajnost.
Molitev spreminja molivca
Ob tem čudnem paru si tako pridemo na jasno, da torej Jezus z »vedno moliti in se ne naveličati« ne obljublja bombončkov, češ, če boste dovolj prosili, če boste dovolj trmasti in če ne boste popuščali v svoji vnemi, potem boste dobili točno tisto, kar si želite. Ne, saj Bog vendar ni avtomat, dobra vila ali zlata ribica, ki izpolnjuje želje. Jezus pravi, da mora človek veliko moliti, ne zato, da bi s tem postopoma spremenil Boga, da bi si Bog v čem premislil, ampak da bi se ob tem vztrajnem prosjačenju sam spremenil, kakor pravi danski mislec S. Kierkegaard. Da bi si človek v čem premislil, da bi v molitvi od svojih želja prišel do tega, kar je pravilno, »pravično« prositi, kakor pravi Jezus. Da bi ga zavzemanje, da bi ga prošnja sama spremenila v tolikšni meri, da bi potem tudi sam verjel v tisto, kar prosi. Da bi to, za kar prosi in proti čemur se bori, sčasoma tudi sam začel živeti. Da bi potem tudi razumel, da Bog vedno »pomaga do pravice« (Lk 18,7-8), do tega, kar je res prav, ne do tega, kar si mislimo ali želimo, da bi bilo prav.Molitev je osebna
In če smo iskreni, smo na tej točki že ugotovili, da ne govorimo o molitvi besed, temveč o molitvi srca. O iskrenem stiku z Bogom, z vsemi čustvi, dvomi, raztresenostmi in pomisleki, ki me navdajajo pri tem vred. Z vso človeškostjo samega sebe moramo moliti – in se ne naveličati, samo tako se lahko dogaja to, o čemer smo govorili. Molitev je osebni stik med dvema osebama – ali pa to ni molitev. In molitev nima nobenega smisla, če v njej ni vere. Če v njej ni mene popolnoma vsega. Ničesar (beri: mene) ne bo spremenila.(misel ob 29. navadni nedelji, leto C)
Komentarji
Objavite komentar