Besede za srce

Veliko, pomembno spoznanje, ki naše življenje postavlja v povsem drugačno luč, danes prešinja evangelij. Jezus pravi: »Vi ste sol, vi ste luč,« in ne »Lahko ste luč, če želite.« Ne gre za izbiro, za dejstvo gre. »Vi ste sol, vi ste luč in ne morete biti nič drugega.« Luč pa je namenjena »vsem, ki so v hiši« (Mt 5,15), ne postavljamo je pod mernik, kjer bi svetila samo sami sebi. Luč je zato, da sveti, da torej pomaga drugim videti, ne pa da se naslaja nad svojo lučjo. Njen smisel je v tem. Če ne obstaja za druge, je tako, kakor da je ni.  To je torej dejstvo: na svetu smo za in zaradi drugih, ne zaradi sebe . Naše delovanje in naš smisel je v tem, da živimo za druge.  Individualizem  Svetu individualizma je to nekaj neznanega in nepojmljivega. Drugega razumemo kot lastno omejitev. Naš čas se je namreč zgradil na premisi pomembnosti posameznika, egocentričnosti, kjer naj bi človek zato, da bi se primerno ovrednotil, svoj jaz postavljal pred vse druge stvari. To seveda ni n...

Močno se nam že pozna precej dolgo prebivanje v »kultu izbire«, med policami neskončnih možnosti, v trgovinah, na spletu, v restavracijah, celo v šolskem sistemu, povsod neskončna izbira. To nas prepričalo, da si lahko življenje menda krojimo po svoje, ne samo, da bi lahko šlo, kot smo si zamislili, celo da imamo pravico do tega. Zato je menda tako težko sprejeti povsem drugačne poti, ki jih ubira življenje in pri katerih nimamo nikakršne besede, najsi gre za nesrečno zaljubljenost, spodletelo maturo ali zahrbtno bolezen, veliko težje kot nekoč, ko smo ljudje imeli na izbiro samo eno vrsto kruha ali zobne paste. Ko smo z otožnimi očmi pogledovali proti nebu, če nam bo Najvišji prizanesel, ko smo še znali reči: »Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!« (Job 1,21)  Življenje je dar  Skratka, domišljati smo si začeli, da je naše življenje pravica, čeprav temu ni tako. Morda se spričo tolikih smrti in bolezni zdaj nekoliko bolj zavedamo, da je življenje v bis...

Vedno molite in se ne naveličajte. Tako pravi Jezus. Za dober zgled takšne vztrajne molitve, za primer, kako torej to početi, Jezus postavi neko vdovo, ki se bori proti krivici v svojem življenju. Je nekakšen protestnik proti krivicam v družbi, »rumeni jopič« proti svinjarijam, ki se ji dogajajo kot predstavnici ljudi z dna družbene lestvice v Izraelu. Ona ve, da je nekaj narobe in ji za to ni vseeno. Ni ji vseeno! To je namreč prva stvar, ki jo v človeku ustvari molitev, za stvari se začnemo brigati, zavzamemo se zanje. Druga stvar pa je tisto, kar to, da se za nekaj zavzamemo, da nam je za nekaj mar in da pri tem ne popuščamo, iz nas naredi – torej proces, ki se ob tem odvija v nas, proces, ki je pomembnejši od rezultata samega. Zato namreč Jezus nasproti vdovi postavi sodnika, ki je ravno tako krivičen kakor družba, »ki se ne boji Boga in se ne meni za človeka,« (Lk 18,2) ki so mu torej Božje zapovedi, skrb za sočloveka in preganjanje krivice deveta briga. Ta lik v priliki kar...

Še vedno verjamem v dobroto ljudi. Zato sem prepričan, da bi večina od nas, če bi stopali po ulici ali se vozili po cesti in videli neznanca, ki potrebuje pomoč, pristopili in mu pomagali. Toda morda stvar ne bi bila več tako enostavna in pričakovana, če bi bil to človek, ki nas sovraži ali ki nam je naredil nekaj slabega. Ali pa tisti, ki je slab samo zato, ker pravijo, da je tak. Zaradi barve ali brade ali jezika … Nekako smo se naučili, da zato v vsakem primeru tehtamo, ali si človek zasluži našo dobroto ali ne. Ali če mu jo moramo izkazati ali nam je ni treba. A če začnemo razmišljati o tem, smo že zgrešili bistvo Jezusove prilike o usmiljenem Samarijanu. Smo tudi zgrešili bistvo dobrote in ljubezni. Dobrota in ljubezen namreč nista stvari, ki bi si ju zaslužili, niti stvari, ki bi si ju morali prislužiti. Ljubezen je pravica vsakega človeka. Že samo zato, ker je človek, in ne glede na to, ali si to ljubezen zasluži ali ne. Vsakdo ima pravico, da je ljubljen, da mu je izkazana ...