Luč za druge

Veliko, pomembno spoznanje, ki naše življenje postavlja v povsem drugačno luč, danes prešinja evangelij. Jezus pravi: »Vi ste sol, vi ste luč,« in ne »Lahko ste luč, če želite.« Ne gre za izbiro, za dejstvo gre. »Vi ste sol, vi ste luč in ne morete biti nič drugega.« Luč pa je namenjena »vsem, ki so v hiši« (Mt 5,15), ne postavljamo je pod mernik, kjer bi svetila samo sami sebi. Luč je zato, da sveti, da torej pomaga drugim videti, ne pa da se naslaja nad svojo lučjo. Njen smisel je v tem. Če ne obstaja za druge, je tako, kakor da je ni. 

To je torej dejstvo: na svetu smo za in zaradi drugih, ne zaradi sebe. Naše delovanje in naš smisel je v tem, da živimo za druge. 

Individualizem 

Svetu individualizma je to nekaj neznanega in nepojmljivega. Drugega razumemo kot lastno omejitev. Naš čas se je namreč zgradil na premisi pomembnosti posameznika, egocentričnosti, kjer naj bi človek zato, da bi se primerno ovrednotil, svoj jaz postavljal pred vse druge stvari. To seveda ni nič slabega, vsekakor je vedno treba ceniti pomembnost in vrednost posameznika, težava pa je, ko začne prav ta posameznik svojo vrednost graditi na ekskluzivnosti, ko torej začne svojo pomembnosti dojemati, kakor da je ves svet namenjen samo temu, da mu služi, da mu izpolnjuje želje. 

Tak človek je zato človek pravic. Vse mu pripada. Tako postaja lastniški in vase zagledani jaz, ki je naši družbi prinesel svet brez dolžnosti, torej brez čuta za drugega, ki je našemu svetu prinesel – kakor pravi deklaracija o človekovih dolžnostih – politiko brez načel, trgovino brez morale, bogastvo brez dela, izobrazbo brez vrednot, znanost brez humanosti, brezvestno uživaštvo ter želje po uspehu brez truda in odpovedi. 

Nesebičnost 

Zato Jezusov pogled spet postavlja stvari na pravo mesto, rešuje namreč človeka tako, da mu daje trdnost, smisel njegovega življenja – drugega, za katerega lahko živi in se trudi, drugega, ki naj bo gonilo in usmeritev njegovih načel in ravnanja. Jezusove slikovite podobe soli in luči so na začetku njegove utemeljitve, da smo ljudje – sploh pa kristjani – res ljudje, dokler se trudimo za nesebičnost. Trudimo, pravim, ker je za to treba zavestnih odločitev. Biti nesebičen nam ni naravno, gre za tisto »nekaj več«, kar nas ločuje od živalskega »boja za preživetje«. 

»Človek se rodi sebi, postane zares človek, ko se daruje drugemu. Tedaj se osvobodi svojih meja in se reši osamljenosti.« (A. Jamnik) Res dobro bomo živeli šele tedaj, ko bomo dojeli, da živimo za druge, ne zase. Ko bomo pripravljeni nekaj dati …

(misel ob 5. navadni nedelji, leto A)