Skušnjave in zavore


V vsakem od nas je nekaj diaboličnega, hudičevega, se vam ne zdi? Nekaj, pred čimer bi se duša zgrozila. A ni to tisto, kar bi nam posebej vzbujalo pozornost, ne, sicer tega ne bi nikdar storili, temveč tisto skrito, potuhnjeno v senco, nekaj, kar nas neopazno vleče v to, kar lahko zlahka opravičimo pred seboj kot nekaj za nas koristnega, pa četudi vemo, da ne gre za nekaj dobrega. »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« (Mt 4,3) »Če si Božji Sin, se vrzi dol.« (Mt 4,6) 

Skušnjave 

To je tisto, čemur pravimo skušnjava. 

V skušnjavi tvoja vest reče »ne«, tvoja nagnjenja pa pravijo »da«. In lakota, nepomembnost, nemoč in Jezusovim podobna stanja stiske so zanjo idealni pogoji. Gre torej za to, kaj boš naredil, ko lahko narediš, karkoli hočeš, ko imaš možnost, ko imaš moč in oblast, po drugi strani pa si sam v potrebi. Daj človeku moč in boš videl, kdo je v resnici. Skušnjave se zato vedno obesijo na naše moči, ko česa krvavo potrebujemo, da bi se v tem odločili, komu bomo z njimi služili, komu se klanjali, za kaj živeli: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« (Mt 4,9) 

Zavore 

Zato je moč nekaj popolnoma neuporabnega, celo škodljivega, če v sebi nimaš tudi zavor, torej mehanizmov, ki lahko tvojo moč omejijo – in jo tako naredijo za tvojo služabnico, ne pa gospodarico. Mehanizmi, preko katerih tako paziš nase, da grejo tvoja dejanja v smeri tistega, kar ti je res sveto in pomembno, tistega, na katerem stoji tvoje življenje, ne pa na podlagi trenutnih občutkov in strasti. 

Kam torej greš, kam stvar pripelje, to je najboljši razlog za to, ali stvar naredimo ali ne. Premisleka nam je treba, tako kot Jezus, ob Božji besedi, da bi delali prav in dobro, objektivno, od zgoraj, pogledati na subjektivne stvari, odločati se z razumom in modrostjo in ne s čustvi. »Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« (Mt 4,10) Tudi če bi se trenutno zdela boljša (oz. koristnejša) rešitev, ki nam jo ponujajo nagoni. 

Temu je namenjen postni čas, krepitvi mišic, ki bi te ustavile pred samim seboj, pred nagoni, ki želijo tvoje moči uporabiti za samouveljavitev. Ker je na svetu še kaj pomembnejšega od mojih želja, nebesa, na primer. »Tedaj ga je hudič pústil, in glej, angeli so pristopíli in mu stregli.« (Mt 4,11) 

In v nebesih se ne more biti sam …

(misel na 1. postno nedeljo, leto A)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več