Besede za srce

Poljsko-britanski sociolog Zygmunt Bauman je leta 2017 napisal knjigo s pomenljivim naslovom »Tekoča generacija«. V njej razlaga svojo teorijo, da se je naša družba iz »trdne moderne«, ki so jo označevale stabilne institucije, trajna delovna mesta in močne skupnosti, premaknila v »tekočo moderno«. V tej novi realnosti so vsaka oblika, vez ali struktura podvržene hitrim spremembam. Tudi ljudje in njihovi odnosi.  Tekoča ljubezen  Lahko bi torej rekli, da dandanes živimo v popolnoma nepredvidljivem svetu, ki je kakor čoln Jezusovih učencev na odprtem morju: »Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter.« (Mt 14,24) Odnosi v tekoči generaciji so namreč podvrženi potrošniški logiki. Povezave med ljudmi so površinske in hitro zamenljive, posamezniki pa se bojijo trajnih zvez, ki omejujejo njihovo svobodo. Namesto globine sodobni človek išče kvantiteto izkušenj. Uspeh v ljubezenskem življenju se ne meri več po stabilnosti partnerstva, temveč po številu doživetij in privl...

Tik pred veliko nočjo, torej pred dnevi njegovega trpljenja in vstajenja, Kristus izreče stavek: »Oče, prišla je ura: poveličaj svojega Sina.« (Jn 17,1) Pomemben stavek. Kakor bi rekel: »Pripravljen sem. Naredil bom, kar hočeš.« Pove nam namreč, da je Kristus v veliko noč vstopil povsem zavestno , da ga ta stvar ni presenetila in da tudi ni bil vanjo prisiljen, da je vse skupaj sprejel, odločno, odraslo, kot mož.  Bodi pripravljen!  Ta stavek uporabljajo tudi skavti. Na pozdrav: »Bodi pripravljen!« odgovorijo z: »Vedno pripravljen!« Kajti pripravljenost je (ne samo za skavte, za vse) pomembna vrlina. Pomeni, da stvari, ki se mi zgodijo, situacije, v katerih se znajdem, osebe, ki jih srečam, ne jemljem kot slučaj ali kot presenečenje ali kot Božje štrafanje, temveč kot klic , kam naj naredim naslednji korak. In prav sprejeti svojo situacijo kot svoje poslanstvo , to je, o čemer govorimo pri Jezusovi drži. Odločni, aktivni drži glede spopadanja z življenjem.  Življenje je n...

Kako znano je vse to hudičevo prigovarjanje, ki ga Jezus izkuša na svoji koži sredi puščave, vedno, vedno je neka druga možnost . Prekletstvo svobode ali nujnost alternative? Saj bi rekli, da je to nekaj slabega, nekakšen nebodigatreba našega obstajanja, da bi bilo bolje, če se nam ne bi bilo treba odločati, toda – ali ni ljubezen res ljubezen šele tedaj, ko se v množici možnosti odločimo za točno določeno stvar? Ali ni ljubezen iskrena odločitev, da nekaj hočemo storiti, čeprav bi lahko naredili povsem nekaj drugega?  Bližnjice so napačni odgovor  In tako kakor pred Jezusa tudi pred nas prihajajo vsi mogoči glasovi, kakor da stojimo sredi tržnice je to življenje, zamislite si samo vse glasove, ki dnevno butajo ob nas in naše srce, in čutimo želje in hrepenenja od znotraj ter od zunaj slišimo glasove, vabila, ki želijo ta hrepenenja unovčiti . In je težko, če ne vemo natančno, kaj si želimo (kupiti), se pravi, kaj je dobro in kaj slabo.  Vtem se zgodi skušnjava . Na naša ...

Morda gre celo za načrtno ustvarjanje anarhije, kar se godi v našem narodu, v anarhiji je pač lažje vladati. A razmere v svetu in naši deželi, v kateri gre res bolj ali manj vse narobe, nam dajejo tudi vtis od Jezusa napovedane eshatološkosti, prelomnosti teh časov.  Poslednji časi?   Ko nam ni več dragoceno človeško življenje, ko padajo tudi druge dolgo spoštovane vrednote, ko se dogaja kolaps v prometu, ko smo se začeli bati za svojo varnost in varnost naših otrok, ko se počasi, skoraj nezavedoma odpovedujemo svobodi in demokraciji, ko gre kljub razmahnjenemu potrošništvu celo ekonomiji slabo. Ko se torej pred našimi očmi sesuva vse, tudi tisto, kar se nam je zdelo vedno tako zelo trdno in nezlomljivo, kakor Jeruzalemski tempelj, da, ki je kmalu po Jezusovem času tudi pristal v razvalinah: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« (Lk 21,6) Treba je pritrditi, vse, prav vse je neobstojno, vse minljivo. »Vzdignil se bo ...

V postu svoje življenje spet postavljamo v red. Ta se namreč mnogokrat skazi, tako veliko je namreč tistega, kar nas raztresa, mnogo stvari nas na življenjski poti zmede in premoti in izgublja. Tako da pozabimo na svoje vrednote in jih zamenjamo za svoje želje . Razumemo? Da torej zamenjamo nekaj, kar nam je svetega in pomembnega in kar utemeljuje naše življenje, nekaj, kar ga dviga nad povprečnost, s tistim, kar se nam kaže kot hitra in poceni rešitev nastalega problema.  Jezusa Duh spravi v puščavo. Na nek način mu tako ustvari problem, ki se mu lahko tudi sicer pripeti v življenju. V 40 dneh samote in pomanjkanja tisto, kar mu je pomembno, sooči s tem, kar si v stiski zaželi . Kajti točno tako se zgodi v časih stiske in problemov, v njih se velikokrat zmedemo, da začnemo misliti, da je, ko si česa zaželimo, to nekaj, kar resnično potrebujemo. Takrat se naše želje zazdijo pomembnejše od naših vrednot. In tako se je zgodilo tudi Jezusu. Želja po kruhu se je rodila iz njegove lakot...

Božič. Spomin, praznik nekega velikega Rojstva. Obenem tudi spomin tistega lepega trenutka, ko se je iz očeta in mame za vse nas nekaj začelo. Nekaj bistvenega. In potem, takoj za njim, še en, enako velik in enako bistven:  »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«  Plebiscit o samostojnosti Slovenije je potekal 23. decembra 1990. Plebiscit je imel 93,2 % udeležbo. 1.289.369 udeležencev je reklo: »Da.«   Hočete? Hočemo!  Tistega decembrskega dne smo bili tako zelo odločni, tako zelo enotni. Hočemo! Vedeli smo, kaj to pomeni, vedeli, da je ta odhod iz varnega, čeprav smrtonosnega zavetja Jugoslavije, negotov in nevaren, da nas morda čaka poguba, kri, konec, da nas morda čaka vojna, da nam morda nikoli ne bo uspelo – kot ni uspelo marsikomu v zgodovini. Vedeli smo, da ne bo lahko, da bo šlo marsikaj narobe, morda smo celo že tedaj vedeli, da pravzaprav sploh še ne znamo imeti svoje države, da se bo treba tega naučiti, z mnogimi napakami in b...

» Kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. « (Mt 16,25)  Čudna Petrova reakcija na Jezusovo napoved svoje življenjske usode ni tako zelo čudna, če vemo, da je za Izraelca podoba trpečega Mesija milo rečeno škandalozna. Mesija bi pač moral biti novi David, močna, mogočna persona, ki bi postavila stvari spet na pravo mesto, tako stvari duhovne kot politične narave. Ob tem, da bo moral Mesija »veliko pretrpeti … da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati,« (Mt 16,21) pa se Peter zdrzne. Mora protestirati. Ne sme se strinjati. Saj ima vendar Jezusa rad! Ali pa ima rad nekega drugega Jezusa, takega, ki si ga je naslikal v svoji glavi, ko je začel hoditi za njim … In tudi sebe, ki bi skupaj z njim rad evforično kraljeval, ne pa da bi njegovo življenje (kot Jezusovo) nekoč strmoglavilo v prepad neuspeha … izgube … križa …  Vztrajnost  Vendar bolj kakor Petrova pritegne pozornost Jezusova reakcija na Petrovo nestrinjanje. On vztraja v svoji odločitvi, ne glede na ...

»Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,15)  Jezus postavlja vprašanja. In jih postavlja veliko in velikokrat. In prav tole vprašanje, kdo da On je, se v našem življenju poraja na različne načine, lahko bi rekli, da v vsaki situaciji, v kateri se znajdemo in bi morali nanjo jasno odgovoriti. Ko gledamo poplave, ko se soočamo z ranjenimi in potrebnimi ljudmi, ko se soočamo z zanikanjem zdrave pameti, ko stojimo pred nekom, ki ga ves svet – tudi Cerkev morda – obsoja: kako bomo odgovorili?  Naše življenje zahteva odgovore, ker so odgovori na vprašanja pravzaprav naše življenje , kot ga želimo živeti. Naša identiteta . Ali kot pravi Albus Dumbledore v Harryju Potterju: »Naše odločitve so tiste, ki veliko bolj kakor sposobnosti pokažejo, kdo smo v resnici.«  Drugačen  In Jezusovo vprašanje je zastavljeno zelo premišljeno: »Kaj pravijo ljudje? Kaj pravite vi?« Ker to dvoje ni in ne more biti isto. Ker se mora odgovor sveta in odgovor Jezusovega učenca , ker se morata identi...

» Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. « (Mt 28,17)  Pa kaj zato! Jezus vseeno pove, kar mora povedati, Jezus vseeno obljubi, da bo ostal z njimi do konca sveta – ker je pač to njegova odločitev, v katero ne dvomi, tudi če dvomijo nekateri od teh, ki jim govori. Četudi (verjetno) boli, da so njegovi učenci, njegovi najbližji, enajsteri, pri tem skeptični, vztraja v tem, za kar se je odločil. To zame pomeni vnebohod : gledati navzgor namesto okoli sebe; postaviti za sidrišče svojih odločitev vertikalo in ne horizontale .  Ko namreč gledamo ljudi okoli sebe, njihova mnenja, njihove odzive, njihove želje, vrednote, pomembnosti, s katerimi nas poskušajo prepričati, nas vse preveč zaposlujejo čustva, težko nam je ali pa nas postavijo nenormalno visoko, ali se počutimo preveč ali premalo vredni kot smo v resnici. Kot merilo vsega nam postavijo tisto, kar je pomembno njim. Je pač tako v našem svetu: v njem smo se naučili, da je življenje dobro, dokl...

Tistega večera je bila skupnost raztreščena, napetost je visela med njimi, zaradi vsega, kar je tedaj tlelo v njih, razočaranje, negotovost, sumničavost, skrb. In bi bilo najbolje iz te mučnosti uteči, se skriti, zbežati, kakor je Iškarijot. Jezus pa » je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. « (Jn 13,4-5)  Sredi vsega težkega in negotovega se je zableščala Jezusova ljubezen, ki se skriva v teh malih, med seboj povezanih dejanjih, gestah, ki hočejo nekaj povedati, ljubezen, ki je vedno odločitev , ne čustvo, odločitev, da bo imel svoje učence rad, ne glede na to, kakšni so, izdajalci, zatajevalci, strahopetci, nezvesti prijatelji, da bo imel rad to svojo realnost umazanih nog , kakršna koli že je. In to je bila njegova odločitev: da bo v tej težki uri naredil, kar pač lahko – in je vzel platno in vodo ter umival in brisal. Da se ne bo ...

V vsakem od nas je nekaj diaboličnega, hudičevega, se vam ne zdi? Nekaj, pred čimer bi se duša zgrozila. A ni to tisto, kar bi nam posebej vzbujalo pozornost, ne, sicer tega ne bi nikdar storili, temveč tisto skrito, potuhnjeno v senco, nekaj, kar nas neopazno vleče v to, kar lahko zlahka opravičimo pred seboj kot nekaj za nas koristnega, pa četudi vemo, da ne gre za nekaj dobrega. »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« (Mt 4,3) »Če si Božji Sin, se vrzi dol.« (Mt 4,6)  Skušnjave  To je tisto, čemur pravimo skušnjava .  V skušnjavi tvoja vest reče »ne«, tvoja nagnjenja pa pravijo »da«. In lakota , nepomembnost , nemoč in Jezusovim podobna stanja stiske so zanjo idealni pogoji. Gre torej za to, kaj boš naredil, ko lahko narediš, karkoli hočeš, ko imaš možnost, ko imaš moč in oblast, po drugi strani pa si sam v potrebi. Daj človeku moč in boš videl, kdo je v resnici. Skušnjave se zato vedno obesijo na naše moči, ko česa krvavo potrebujemo, da bi se v tem odl...

Janez ga ni poznal, vsaj ne kot Mesija, kot odrešenika, če je že bil njegov bratranec. Da je lahko izjavil: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta,« in »Zato sem prišel in krščujem z vodo, da se on razodéne Izraelu« (Jn 1,29.31), je moral zato prebresti marsikatero oviro, ki nam jo sicer postavlja zunanjost. Je moral prodreti pod površje banalnega in lažnivega, ciničnega, manipulativnega, ki tako hitro razrase v našem svetu. Je moral na svet pogledati z Božjimi očmi, samo tako se namreč opazi odrešenje, zrno izmed mnogih plev. »Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.« (1 Sam 16,7)  Instant rešitve  Ni ga lahko spoznati. Janezova ugotovitev se je morala izklesati v dolgih urah premišljevanja in tehtanja, v razločevanju dobrega in zlega, predvsem pa v potrpežljivem čakanju. Za vse to pa danes nimamo časa , preprosto smo prezaposleni. Iz službe pridemo utrujeni in takrat nimamo energije za razmišljanje. In nam tako pr...

Menda se vsakdo od nas kdaj znajde na tnalu življenja, hočem reči, ko pride v težko situacijo, v kateri ne vidi pametne rešitve, ko se je torej treba odločiti med dvema (pre)težkima stvarema. Nekaj takega je bila ta Jožefova zagata, po eni strani je vedel, da s tako popotnico, kot je otrok neznanega porekla, v zakonu ne bo šlo, po drugi pa je imel Marijo še vedno tako zelo rad. Čeprav ni naredil najslabšega, kar bi lahko, da bi jo torej pravičniško prepustil kamenjanju, je bila njegova rešitev še vedno nekoliko prestrašena , »ni je hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslôvil.« (Mt 1,19)  Strah  In ravno to je tisto, zaradi česar se Jožef ni mogel dobro odločiti. Saj vedno vemo, kaj je prav , da bi to tudi dejansko uresničili, pa nam ponavadi preprečuje strah . Kajti strah dela že tako težke stvari še težje, kot so sicer. Težo jim dodaja tako, da pred človeka prinese ves napor, ki ga je treba za kaj takega, pa ga drugače ne bi bilo treba, recimo odpoved željam,...

Kot bi srečal drugo možnost samega sebe, drugo različico, se zdi, ko nam pridejo naproti skušnjave. Skušnjave se nikoli ne zdijo nekaj grdega in slabega, še več, predstavijo se nam kot boljša verzija nas samih, kot rešitev naših težav, kajti ponavadi se obesijo na točno tisto, kar je v nas hrepenečega, pa tudi bolečega in manjkajočega, kot se je skušnjava obesila na Jezusovo lakoto (Lk 4,2). Tudi pri drugih dveh skušnjavah gre za glad, le da na drugem področju, želja po slavi in oblasti (Lk 4,6) se nalepi na človekovo davno hrepenenje po ljubljenosti, želja po pozornosti, da bi bilo komu mar zanj (Lk 4,9-11), pa je tipičen odziv človeka, lačnega bližine v samoti puščave.  Laž skušnjave  Tako se začne vse slabo v nas, ko začenjamo verjeti skušnjavi, namreč da je to, kar ponuja, nekaj, kar nas lahko reši, kar lahko izpolni vsa naša hrepenenja in nas naredi srečne in zadovoljne. Kot bi bilo odrešenje imeti duha v steklenici … A ker je lakota po manjkajočem v nas tisto, kar prekri...

Nikoli ne bomo res njegovi učenci, če se ne bomo odločili za to. Lahko bomo katoličani, povsem veljavno krščeni, lahko bomo redni ali občasni obiskovalci maš in prejemniki zakramentov, lahko bomo vzorni izpolnjevalci zapovedi, ne bomo pa učenci. In kako se zgodi ta odločitev? Enako kot pri prvih učencih: »Potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim.« (Lk 5,11) In Luka zapiše še vse pred tem, da bi razumeli, kako je do tega prišlo.  Čoln  Pri tej zgodbi je glavni akter čoln , tam se vse zgodi, v čolnu, ki je dober simbol tega življenja. Tam smo vsi mi, tega se moramo zavedati, da prav dojemamo svoj položaj, na krhkem kosu lesa plujemo, na jezeru, na globokem, na strašno nemirni površini, ko se lahko – mornarji to vedo najbolje – zanesemo samo na Boga in njegovo milost, nobene druge trdne točke ni na gladini, vse je nestabilno in nezanesljivo, tudi in predvsem naše moči in sposobnosti. In to je tisto, s čimer se vse začne, ko govorimo o učenčevstvu, z zaupanjem . Ne...

Roka je lepa in dobra stvar. Koliko dobrega se da narediti z njo, pobožati, posaditi drevo, skuhati večerjo, napisati knjigo. Tudi noga , na koliko obiskov te lahko odpelje, na kako visoko goro te spravi. Tam se oko čudi lepoti stvarstva in se tako nauči opaziti lepoto tudi v sočloveku. A kakor se da s sekiro stesati zibko in nacepiti drva za zimo, se da z njo tudi ubijati. Kako dobra je stvar sama po sebi, je torej stvar človekove odločitve – kako in za kaj jo bo uporabljal.  Zmeda  Vse je torej zelo enostavno. Kako torej, da zlo sploh obstaja? Prepričan sem namreč, da nihče noče delati slabega namenoma , ne, mislim, da si v osnovi vsi želimo delati dobro in prav, saj je tudi Raskolnikov v romanu »Zločin in kazen« na primer ubijal, da bi s tem človeštvu naredil celo uslugo. Torej najverjetneje slabo delamo preprosto zato, ker ne vemo , da je to nekaj slabega. Saj je zlo na svetu zaradi prevare , spomnite se samo prepričevanja kače v raju, ki je obrnila stvari na glavo, da je ...

Jezusovo vprašanje »Kdo sem?« je za njegove učence precejšnjega pomena. Ker so bili že nekaj časa skupaj, gre torej za vprašanje, kaj po vsem, kar so že doživeli, kar so izkusili v njegovi družbi, od njega pričakujejo, predvsem pa kdo si želijo ob njem postati. Zato Petrov »Ti si Kristus,« (Mr 8,29) ni uspešno uganjena zagonetka, temveč čisto prava odločitev . Za Kristusom želimo hoditi, kot Kristus želimo živeti, Njegovi želimo biti.  Kdo je učenec?  Zato je lažje razumeti, zakaj Peter tako paničari, ko prične Jezus z razlago, kdo je v resnici Mesija – in kdo potemtakem njegov učenec, saj mora vendar tisti, ki mu sledi, opraviti enako pot kot njegov Učenik. Ustraši se ne toliko za svojega učitelja, kot zase. Saj biti njegov učenec tako očitno ne pomeni samo ugleda, ki so si ga pridobili s številnimi popularnimi čudeži, ne pomeni toliko neke moči, veljave, ne, »začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zav...

V eni izmed oddaj ob 30-letnici slovenske države je voditelj vprašal sogovornika, bil je eden od politikov, ki so tkali obleko mlade države, ali se mu ne zdi, da je Slovenija razdeljena bolj kot kdajkoli prej. Krilatica, o kateri te čase veliko govorimo. Odgovor ga je nekoliko presenetil, to se je videlo, gost je dejal, po spominu pišem, da so različna mnenja v demokraciji nekaj povsem normalnega – celo zaželenega. Je pa res, da smo bili dolga leta vajeni živeti v družbi, v kateri vsi mislijo – oziroma morajo misliti – enako. In smo zato prepričani, da bi tako moralo biti tudi sedaj, da se zato zdi, da je družba razdeljena. Pa je samo normalna. Taka, kot mora biti, pluralna, torej, in da je v vsem tem bolj bistveno vprašanje, koliko smo sposobni ljudje različnih mnenj primerno sobivati.  Biti oznanjevalec  Izredno spoštovanja vredna, »demokratična« Kristusova poteza se pojavi tudi v evangeliju, v katerem se ne izkaže samo, da vsi ne delijo njegovega mnenja, ampak da je nasprot...

Tako doni v naši domači cerkvi na večer 21. julija, vedno natanko tisti dan, ko ta starozavezni prerok, zavetnik naše župnije, »Svet Denou«, kot mu pravimo po domače, tudi goduje. Po mnogih hišah štruklji na mizi, v zraku pa ves dan posebno slovesno vzdušje, »tonklači«, pritrkovalci, se povzpnejo na »ter«, zvonik, in potem se čez vaške strehe kakor himna razlije pesem zvonov, drugačen dan se napravi tako, župnijski praznik, ponekod bi rekli »šagra«, drugje »žegnanje«, »opasilo« ali kako drugače.  Vedno pridemo prepoteni v njegovo cerkev, ne samo od poletne vročine, ki je tiste dni menda najhujša v vsem letu, med dopusti in obiranjem breskev so skušnjave, kaj izbrati, komu ali čemu dati prednost, vedno tako zelo velike, tako zelo močne in privlačne so drugačne, lažje ali ugodnejše ali dobičkonosnejše rešitve – in se potrebuje veliko napora, da človek izbere tisto, kar je v tistem trenutku najbolj prav in najbolj pomembno. Zato se človek za praznik menda mora spotiti, menda se med p...

Moj tata jim je rekel »devičke«, tistim nežno belim rožam, ki so bile mami tako pri srcu in ki ji jih je, čim so vzcvetele, prinesel s svojega pomladnega sprehoda. Vedno še pred majem, vedel je za zatišne kraje, kjer so prve pokukale na plano in jih je šel iskat, ne prav blizu, tako da se je moral potruditi. Ni mu bilo kakor Vorancu v Peklu , kjer je moral premagati strah, da je materi ubral solzice , bilo pa je podobno lepo, ko je mama dobila šmarnice v dlan, napor pač vedno izzove strašno lepoto … »Ta trenutek je daljno sonce poslalo svoj prvi sončni žarek na dvorišče in po njem se je razlila prelepa svetloba. Sredi te svetlobe je stala mati, prečudno lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes. Planil sem prednjo s polnim naročjem cvetlic in ji zmagoslavno zaklical: 'Mati, mati ... solzice ...' Topil sem se od same sreče in neizmerne navdušenosti. Materin obraz je pokril blažen smehljaj; presrečna je iztegnila roke za solzicami in jih nesla k licu.« (P. Voranc, Solzice )  ...