Vztrajati s križem

»Kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,25) 

Čudna Petrova reakcija na Jezusovo napoved svoje življenjske usode ni tako zelo čudna, če vemo, da je za Izraelca podoba trpečega Mesija milo rečeno škandalozna. Mesija bi pač moral biti novi David, močna, mogočna persona, ki bi postavila stvari spet na pravo mesto, tako stvari duhovne kot politične narave. Ob tem, da bo moral Mesija »veliko pretrpeti … da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati,« (Mt 16,21) pa se Peter zdrzne. Mora protestirati. Ne sme se strinjati. Saj ima vendar Jezusa rad! Ali pa ima rad nekega drugega Jezusa, takega, ki si ga je naslikal v svoji glavi, ko je začel hoditi za njim … In tudi sebe, ki bi skupaj z njim rad evforično kraljeval, ne pa da bi njegovo življenje (kot Jezusovo) nekoč strmoglavilo v prepad neuspeha … izgube … križa … 

Vztrajnost 

Vendar bolj kakor Petrova pritegne pozornost Jezusova reakcija na Petrovo nestrinjanje. On vztraja v svoji odločitvi, ne glede na to, da ne doživi strinjanja s strani svojega najboljšega učenca. Ob njegovem »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« (Mt 16,22) bi mogel tudi sam podvomiti v to, kar je povedal, si morda premisliti ali vsaj omahovati. Toda Jezus vztraja iz preprostega razloga: ker se je tako odločil. Ker je razumel, da je tako prav. Tudi če se vsemu svetu to zdi napačno. 

In tale Jezusova stabilnost nam mora dati misliti. Stabilnost, ne trma: kajti trma je vztrajanje pri svojem, trdnost pa vztrajanje pri obče dobrem in pravilnem. In te nam dandanes obupno primanjkuje, zato toliko razdrtih odnosov, zato toliko uničenih življenj, stabilnosti nimamo, nenavadno hitro se pustimo zamajati že najmanjši sapi dvoma. 

 To, kar izkaže Jezus pred Petrom in drugimi učenci je zato osebna zrelost nekega človeka. Ta pa se kaže v tem, da se do človeka v vsakem primeru obnašam tako, kot je prav in dobro, torej tako, kot sem se kot kristjan in človek odločil, da se bom vedel, in sicer povsem neodvisno od tega, kako se drugi človek na to odziva, ali s hvaležnostjo ali nesramno. 

Drugačnost 

Počasi se moramo začeti drug do drugega obnašati in se ravnati po svojih vrednotah in ne glede na odziv drugih. To je ta križ, o katerem govori Jezus, misliti na to, kar je Božje, in ne na to, kar je človeško. Biti tak, kot moraš biti – po Jezusovih standardih, ne pa po standardih sveta. Biti vljuden, kjer so drugi grobi, biti pošten, kjer drugi kradejo, biti iskren v svetu laži, biti dober, kjer drugi izkoriščajo. Križ, velik križ, težak in navidez skorajda nesmiseln. Toda »kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« (Mt 16,25b-26a)

(misel na 22. navadno nedeljo, leto A)