Omogočiti upanje


»Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?« (Mt 18,33) 

Nekaj je, brez česar ne moremo preživeti: usmiljenje. Naj si še tako zelo prizadevamo živeti na način, da ga ne bi potrebovali, moramo na koncu skrušeni ugotoviti, da brez njega preprosto ne gre. Vsi uspešni in zavidanja vredni ljudje, vsi navidez brezmadežni ljudje, vsi tisti, ki jih obožujemo, vsi grešimo, nihče si ne zasluži živeti, vsi potrebujemo usmiljenje. Naša nepopolnost je kriva za to, naše ubogo človeško stanje, takšni smo, da neizbežno delamo napake. Dolžniki smo, tudi če nočemo biti, od rojstva dalje. 

Rojstvo upanja 

Toda Nekdo se nas je usmilil in nam dal priložnost živeti. Vsak dan do zdaj. Tako razumemo, da je nekaj stalno nad nami, kar nam daje nove in nove priložnosti. 

Iz tega stanja se poraja nekaj najlepše človeškega: upanje. Upanje, da bomo živeli, tudi če si tega ne zaslužimo. Upanje, da nam bo kdo odpustil tudi nepredstavljivo veliki dolg 10.000 talentov. Upanje, da bomo dar življenja, ki smo ga nekoč prejeli zastonj, ne da bi si ga zaslužili, dobili še enkrat. In še enkrat. In še enkrat. Sedemdesetkrat sedemkrat. 

Pozaba 

Vendar pa je zato tudi mogoče, da se tega upanja navadimo. Lahko ga vzamemo za samoumevnega, lahko ga nekega dne nimamo več za dar, za milost, za uslugo, lahko ga imamo za nekaj, kar nam pripada. Kakor da je moč zanj v naših rokah: »Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.« (Mt 18,26) V tistem trenutku si lahko človek začne domišljati, da je on gospodar svojega življenja, da je on tisti, od katerega je odvisno njegovo življenje. In pozabi, da je njegovo preživetje odvisno od usmiljenja. 

Težava tega pozabljanja je v tem, da tako ljudje postanemo neusmiljeni. Iz vloge dolžnika se prelevimo v vlogo gospodarja in tako druge lahko dojemamo za svoje podložnike – dolžnike: »Óni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povŕnil dolga.« (Mt 18,30)

Želimo si življenja drugih 

Jezusova prilika nas spominja, da smo dolžniki, ki nam je bil dolg odpuščen. Večkrat. In nam bo še velikokrat. Grešniki, ki nam je bilo omogočeno upanje, da lahko še vedno živimo. Iz tega spomina se namreč rodi refleks dolžnosti, ki jo imamo zaradi tega daru – da tudi mi drugim soslužabnikom, sodolžnikom, sogrešnikom omogočamo upanje, ki je omogočeno nam: spet in spet dati novo priložnost. Edino merilo pravega ravnanja je Božji zgled, ki smo se ga naučili na svojem življenju: želeti si, da bi drugi živeli. Za vsako ceno.

(misel na 24. navadno nedeljo, leto A)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več