Omogočiti upanje

»Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?« (Mt 18,33)

Nekaj je, brez česar ne moremo preživeti: usmiljenje. Naj si še tako zelo prizadevamo živeti na način, da ga ne bi potrebovali, moramo na koncu skrušeni ugotoviti, da brez njega preprosto ne gre. Vsi uspešni in zavidanja vredni ljudje, vsi navidez brezmadežni ljudje, vsi tisti, ki jih obožujemo, vsi grešimo, nihče si ne zasluži živeti, vsi potrebujemo usmiljenje. Naša nepopolnost je kriva za to, naše ubogo človeško stanje, takšni smo, da neizbežno delamo napake. Dolžniki smo, tudi če nočemo biti, od rojstva dalje.

Rojstvo upanja

Toda Nekdo se nas je usmilil in nam dal priložnost živeti. Vsak dan do zdaj. Tako razumemo, da je nekaj stalno nad nami, kar nam daje nove in nove priložnosti.

Iz tega stanja se poraja nekaj najlepše človeškega: upanje. Upanje, da bomo živeli, tudi če si tega ne zaslužimo. Upanje, da nam bo kdo odpustil tudi nepredstavljivo veliki dolg 10.000 talentov. Upanje, da bomo dar življenja, ki smo ga nekoč prejeli zastonj, ne da bi si ga zaslužili, dobili še enkrat. In še enkrat. In še enkrat. Sedemdesetkrat sedemkrat.

Pozaba

Vendar pa je zato tudi mogoče, da se tega upanja navadimo. Lahko ga vzamemo za samoumevnega, lahko ga nekega dne nimamo več za dar, za milost, za uslugo, lahko ga imamo za nekaj, kar nam pripada. Kakor da je moč zanj v naših rokah: »Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.« (Mt 18,26) V tistem trenutku si lahko človek začne domišljati, da je on gospodar svojega življenja, da je on tisti, od katerega je odvisno njegovo življenje. In pozabi, da je njegovo preživetje odvisno od usmiljenja.

Težava tega pozabljanja je v tem, da tako ljudje postanemo neusmiljeni. Iz vloge dolžnika se prelevimo v vlogo gospodarja in tako druge lahko dojemamo za svoje podložnike – dolžnike: »Óni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povŕnil dolga.« (Mt 18,30)

Želimo si življenja drugih

Jezusova prilika nas spominja, da smo dolžniki, ki nam je bil dolg odpuščen. Večkrat. In nam bo še velikokrat. Grešniki, ki nam je bilo omogočeno upanje, da lahko še vedno živimo. Iz tega spomina se namreč rodi refleks dolžnosti, ki jo imamo zaradi tega daru – da tudi mi drugim soslužabnikom, sodolžnikom, sogrešnikom omogočamo upanje, ki je omogočeno nam: spet in spet dati novo priložnost. Edino merilo pravega ravnanja je Božji zgled, ki smo se ga naučili na svojem življenju: želeti si, da bi drugi živeli. Za vsako ceno.

(misel na 24. navadno nedeljo, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nasprotovanja

In spotikali so se nad njim. (Mr 6,3) Da se kdo nad kom spotakne, ni treba veliko. Dovolj je že to, da nekomu nekaj na tebi ni všeč, pa naj bo to nekaj razumljivega ali pa tako kot v Jezusovem primeru nekaj povsem nepomembnega. Za nekoga je dovolj, da si duhovnik, pa si v njegovih očeh že pedofil, kakor sem prebral v komentarju pod novico o duhovniških premestitvah. Da ljudje kaj slabega mislijo o nas, nas ne bi smelo skrbeti. To, kar drugi mislijo o nas, je večkrat bolj njihova kot naša težava, je izraz njihove frustracije, ki se je razkrila navzven v stiku z našim življenjem. Bogve česa so se spomnili, bogve katera rana se jim se spet odprla, ko so nas srečali. Naš problem pa je, če to spotikanje v nas ustvari prav tisto, kar je v svoji nenadzorovani zlobi nameravalo: najprej prenesti njihov problem na nas, torej postati njihov strelovod, potem pa da bi se začeli zaradi njega spreminjati v nekaj, kar bi bilo takim ljudem povšeči. Če povemo drugače, da bi zaradi njega postali vetrn

Preberite več

Prvi evangelij

» Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte! « (Mr 6,31) Mnogo ljudi ima s počitkom težave. Še veliko več kot tistih, ki so leni in počivajo preveč, je danes tistih, ki počivati sploh ne znajo. Težava je v tem, da ljudje ne razumemo več svojega telesa, ne slišimo ga, popolnoma smo mu odtujeni kot še nikoli poprej! Kadar smo utrujeni in je vsega preveč, zato ne počivamo, ne prenehamo z delom – ker je nekaj seveda treba nujno narediti – marveč vzamemo tableto ali spijemo kavo in delamo naprej. Človek dandanes morda gre rad čez svoje meje tudi zaradi nadutega prepričanja, da se brez njega svet ne bo več vrtel, prepričanja, ki naj bi bilo lastno Bogu … Kadar pride do tega, da bi morali kaj spustiti iz rok, zapustiti svoj kraj in oditi v samoto, se zato temu preprosto izognemo: in smo vedno dostopni, vedno v naglici, nikomur ne rečemo »ne«. Toda naše telo je prvi evangelij , najpomembnejše sredstvo, s katerim nam Bog oznanja, kaj je treba storiti. Morda je zato utrujenost celo

Preberite več

Kako dobro spati

In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. (Mr 4,39) Viharji so težke stvari. Tisti, ki se dogajajo zunaj, posebno pa tisti, ki se dogajajo znotraj nas. Življenje je tako, da nas slejkoprej kaj vrže iz tira. Skrbi in bremen, se zdi, pa je dandanes vedno več, tako da se zdi, kakor da življenja ne obvladamo več, kakor da je to nekaj, česar se moramo bati. Znaka za to sta velika živčnost in napetost med ljudmi. Stresna reakcija se v nas sproži nezavedno in je odgovor na situacije, dogodke ali ljudi, ki jih doživljamo kot ogrožajoče , pri čemer se lahko sproži zaradi resničnih groženj (npr. kamenje, ki ima pasti pred nas) ali pa zaradi namišljenih situacij oz. skrbi, ki si jih povzročamo sami (npr. strah zaradi prihodnosti, skrb za otroke, premlevanje preteklih dogodkov). Pojavljanje stresne reakcije v obeh primerih lahko pojasnimo s tem, da naše telo ne loči med namišljenimi in realno ogrožajočimi skrbmi. In razmiš

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Iskati večje dobro

Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli … Obsojanje Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.« Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik