Besede za srce

» Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe? « (Mt 18,33)  Nekaj je, brez česar ne moremo preživeti: usmiljenje . Naj si še tako zelo prizadevamo živeti na način, da ga ne bi potrebovali, moramo na koncu skrušeni ugotoviti, da brez njega preprosto ne gre. Vsi uspešni in zavidanja vredni ljudje, vsi navidez brezmadežni ljudje, vsi tisti, ki jih obožujemo, vsi grešimo, nihče si ne zasluži živeti, vsi potrebujemo usmiljenje. Naša nepopolnost je kriva za to, naše ubogo človeško stanje, takšni smo, da neizbežno delamo napake . Dolžniki smo, tudi če nočemo biti, od rojstva dalje.  Rojstvo upanja  Toda Nekdo se nas je usmilil in nam dal priložnost živeti. Vsak dan do zdaj. Tako razumemo, da je nekaj stalno nad nami, kar nam daje nove in nove priložnosti.  Iz tega stanja se poraja nekaj najlepše človeškega: upanje . Upanje, da bomo živeli, tudi če si tega ne zaslužimo. Upanje, da nam bo kdo odpustil tudi nepredstavljivo velik...

» Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se dvignil v nebo .« (Lk 24,51)  Kristus gre. Tako kot velikokrat, umakne se in nas pusti same. Kako kruto in krivično, pustiti človeka samega! Toda ne izgine, samo umakne se, da bi enkrat nehali računati nanj in na njegove nasvete in začeli živeti sami. Da bi odrasli , če drugače povem.  Te odraslosti nam konkretno manjka, kar naprej hrepenimo po nekom, na katerega bi se zanašali, na katerega bi obesili svojo odgovornost in še naprej živeli brez skrbi in brez posledic svojih dejanj, receptov si želimo, radi imamo nasvete in natančna navodila, kar spomnite se, kako je bilo med epidemijo, nihče ni hotel ravnati po zdravi pameti, da ga ne bi doletela kakšna tožba. Prav ta nedavna podoba je portret sedanjega človeka, ki kakor prvi Adam vedno kaže na nekoga drugega in prelaga krivdo. Je pač težko živeti kot svoboden človek, veliko raje imamo nad seboj rabotne priganjače, pod njimi sicer trpimo, a se s tem znebimo še večje...

Enkrat mora priti do trenutka, ko otroci odletijo iz gnezda, ravno tako mora priti do trenutka, ko se Bog umakne, ker je že povedal, kar je mislil, in nas pusti leteti same. Zaradi zaupanja , ne zaradi brezbrižnosti, zato, da bi končno začeli živeti kot odrasli ljudje, odgovorni za svoja dejanja. Strah pred odraslostjo Zato Jezus odhaja. Njegovi učenci pa v zrak! »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« (Jn 14,5.8) Kakor apostoli si tudi mi želimo in pričakujemo podrobna navodila, kam naj gremo, kako naj se obnašamo, se odločamo, vedno znova in že dolgo je tako. Tudi če pustimo ob strani tiste edine knjige, ki se še dobro prodajajo, »Sto navad uspešnih ljudi«, »Kako uspeti v življenju« in podobne priročnike, smo ob zadnjem dogajanju ljudje res morali odkriti, da kljub svojim letom še zdaleč nismo odrasli. Da smo samo veliki otroci , ki smo punčke zamenjali za otroke in palice za pištole, obnašamo pa se še vedno enako k...