Besede za srce

» Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. « (Mt 1,20)  Jožef je postavljen pred težko dilemo svojega življenja. Reagira pa mirno in preudarno. Ne dela na hitro in na silo, temveč si vzame čas za razmislek. Za premislek, komu želi v svojem življenju slediti. In on se odloči, da bo kljub vsemu tveganju in posledicam, ki jih ta njegova odločitev, da obdrži Marijo pri sebi, prinaša, poslušal angela. »Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel.« (Mt 1,24)  V čem je namreč njegova dilema? Koga poslušati. Komu verjeti. Kako dobro porabiti svoje življenje. Na koga opreti svoje življenje. Za to gre. Za vprašanje, kdo je gospodar mojega življenja .  Poslušati angela v tem primeru ne pomeni nič drugega kakor slediti Bogu v svojem srcu. Imeti enega samega gospodarja, Boga in nikogar drugega. Kajti Jožefovo premišljevanje o Marijinem zagonetnem primeru, kakor pravi evangelist, je bilo ...

Dobrega moža Miklavža kljub vsemu lepemu in dobremu, ki nam ga na jutro svojega godu natrosi v nastavljene peharje, velikokrat povezujemo tudi s šibo. Prav lahko bi jo v maniri »osvoboditve« sodobnega človeka razumeli kot ostalino starih, mračnih, nerazumnih časov, v katerih je Cerkev strašila ljudi s peklom. Toda ta šiba, ki jo Miklavž sem pa tja komu še podari – tudi meni jo je! – skriva v sebi morda že nekoliko pozabljeno potezo ljubezni .  Svarilo  Ta šiba se je namreč nato ponavadi znašla nekje na vrhu kakšne omare in je bila zelo redko uporabljena, če sploh kdaj. Toda celo leto je ostala na vidnem mestu: za otrokom zelo potrebno svarilo , da so v našem življenju stvari, ki se jih ne počne, ker to prinese slabe posledice. Zato je Miklavž poleg fig, pomaranč in sladkarij vedno podaril tudi šibo. Vsak človek namreč ne potrebuje samo nežnosti in dobrote, vsakdo potrebuje tudi to, da se mu postavi pravilne meje . Se pravi, da se zaveda tega, kaj sme in česa ne. Temu je bila n...

Pubertetniška epizoda Jezusa in njegove družine nam je lahko v poseben navdih, kako oblikovati naše družinsko življenje , posebno v najnapornejši dobi, torej v najstništvu naših otrok.  Uporna puberteta  Kakor vsem običajnim družinam se tudi sveti družini zgodi drama: najstnik Jezus postane upornik, ne samo, da se od njih oddalji fizično, ko kar pobegne od svojih staršev, to se začne dogajati tudi mentalno, očita jim, da ga ne razumejo , ker ga res ne. Saj ga tudi ne smejo . Kajti le tako se v otrocih začne poseben in potreben proces spoznavanja samega sebe kot samostojne osebe, ne vezane več na svoje starše, temveč na svojega Boga , lahko bi rekli, na tisto, kar je svetega njemu in ne nujno njegovim staršem – pa četudi je to dvoje ponavadi nekaj zelo sorodnega.  Toda vseeno. Najstniki to morajo početi. Nujno je, da se tako postavijo na lastne noge, čeprav so te še precej majave. Ravno zato najstniki v nas, odraslih, iščejo svojega Boga , torej nekaj trdnega, stabilnega,...

Na samem začetku Jezusove poti stoji čisto poseben in izredno pomemben dogodek, ki postavi vse njegovo življenje na stabilen temelj. Ta temelj je njegov Oče . Jezusov krst ni samo nekakšna iniciacija v njegovo poslanstvo, je potrditev , da ima ta človek, Sin, tudi Očeta, da ima Boga . In to je tisto, kar mu daje stabilnost v življenju, ker brez Boga ne gre, ne gre brez očeta, brez avtoritete v življenju.  Brez očeta  Danes je očetovstvo v globoki krizi, razvrednoteno je, zminimalizirano, kakor da se ga ne potrebuje več. Nihče ne zna prav dobro pojasniti, zakaj je tako, zdi pa se, da je v družbi, ki na splošno ne priznava avtoritete in trdnih vrednot, kjer je vse na izbiro in vse fluidno, ravno oče postal najbolj odveč. Kajti oče ne more biti še ena mama , tudi zato, ker te vloge ne obvlada, žena ga pri tem močno prekaša. Oče kot varuh zakonov družine, kot trdnost in stabilnost svojih otrok, ki jim omogoči pogumen vstop v svet, je zato danes nekaj, kar je težko najti, ker nihče...

» Kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. « (Mt 16,25)  Čudna Petrova reakcija na Jezusovo napoved svoje življenjske usode ni tako zelo čudna, če vemo, da je za Izraelca podoba trpečega Mesija milo rečeno škandalozna. Mesija bi pač moral biti novi David, močna, mogočna persona, ki bi postavila stvari spet na pravo mesto, tako stvari duhovne kot politične narave. Ob tem, da bo moral Mesija »veliko pretrpeti … da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati,« (Mt 16,21) pa se Peter zdrzne. Mora protestirati. Ne sme se strinjati. Saj ima vendar Jezusa rad! Ali pa ima rad nekega drugega Jezusa, takega, ki si ga je naslikal v svoji glavi, ko je začel hoditi za njim … In tudi sebe, ki bi skupaj z njim rad evforično kraljeval, ne pa da bi njegovo življenje (kot Jezusovo) nekoč strmoglavilo v prepad neuspeha … izgube … križa …  Vztrajnost  Vendar bolj kakor Petrova pritegne pozornost Jezusova reakcija na Petrovo nestrinjanje. On vztraja v svoji odločitvi, ne glede na ...

Niti sanja se mi ne, koliko otrok in mladih se danes v tem neusmiljeno težkem svetu počuti samotno in tesnobno, vem pa, da jih ni malo, tistih, ki jih je strah tega življenja, ki jih stiska v prsih, to neznano bolečino pa preganjajo tako, da se samopoškodujejo ali pa bežijo v kdove katere vzporedne svetove … Nikomur ne morejo zaupati – človek človeku volk – in tako ne zmorejo preko pasti in težav, ki jih življenje stavi pred oči vsakemu človeku. Ne, ker bi bil ta svet težji od katerega že minulega, temveč zato, ker mnogo manj od nas čutijo to, da jih ima nekdo rad – kar je pač temeljno občutje, če želi človek z neko trdnostjo korakati skozi svet.  Znamenje ljubezni  Mi imamo srečo. Nas obdaja in krepi oznanilo o Sveti Trojici, našem Bogu, ki je Ljubezen – in nič drugega: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) In kako nekaj velikega je to! Imeti nekoga, ki te tako n...