Preskoči na glavno vsebino

Sveti Danijel, naš patron!


Tako doni v naši domači cerkvi na večer 21. julija, vedno natanko tisti dan, ko ta starozavezni prerok, zavetnik naše župnije, »Svet Denou«, kot mu pravimo po domače, tudi goduje. Po mnogih hišah štruklji na mizi, v zraku pa ves dan posebno slovesno vzdušje, »tonklači«, pritrkovalci, se povzpnejo na »ter«, zvonik, in potem se čez vaške strehe kakor himna razlije pesem zvonov, drugačen dan se napravi tako, župnijski praznik, ponekod bi rekli »šagra«, drugje »žegnanje«, »opasilo« ali kako drugače. 

Vedno pridemo prepoteni v njegovo cerkev, ne samo od poletne vročine, ki je tiste dni menda najhujša v vsem letu, med dopusti in obiranjem breskev so skušnjave, kaj izbrati, komu ali čemu dati prednost, vedno tako zelo velike, tako zelo močne in privlačne so drugačne, lažje ali ugodnejše ali dobičkonosnejše rešitve – in se potrebuje veliko napora, da človek izbere tisto, kar je v tistem trenutku najbolj prav in najbolj pomembno. Zato se človek za praznik menda mora spotiti, menda se med potnimi kapljicami na čelu velikokrat spočnejo res modre misli, te so namreč vedno sad težkih in odgovornih odločitev. 

Po slovesni maši – zanjo vedno poskrbi kateri od naših rojakov – vedno krenemo na ulice naše vasi, pesmi pojemo, ko se Jezus sprehaja po prahu naših vsakodnevnih steza, med tihimi žalostmi, dvomi in napori, ki jih oko ne vidi, On pa jih, za svoje počivališče jih izbere, res, ne usede se samo na mize pri Balohovih, Komencavih, pred gasilskim domom in na placu, vse hiše na svoji poti poljubi, pri vseh želi biti doma. Zato je pred posebnim Gostom naša mama s tako natančnostjo v popoldanski vročini likala prte, jih postavljala leto za letom pred hišo, kljub temu, da jih je burja vedno znova navihano privzdigovala in gasila sveče. Zato je tata odšel v gozd in nasekal jesenove mladike, da so Mu naredile senco, tako mu je povedal, da smo ga pri nas veseli. Konšolirjevi so pristavili oleandre in Županavi pometli cesto. In potem je prišel, kot Kralj in kot Prijatelj, veličastno in hkrati prijetno domače, in ravno pod našo hišo vsako leto znova povedal: »Zato tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi!« (Lk 12,29) Tako lepo je vedeti, da On zadostuje. 

Zato še vedno, če le morem, pridem na naš krajevni praznik, rad imam ta mehki občutek, da je Bog res tu med nami, da skrbi za nas, da sedi ob naših mizah in sladke vonjave v vročini, ki med procesijo po vasi počasi usiha in se nato preseli v srca ljudi, pred cerkvijo se še nekoliko zadržimo, se ustavimo in poklepetamo, spijemo glaž in prigriznemo, kar so pripravile pridne gospodinje. Malenkost, preden spet zdrsnemo na svoje samotne poti, malenkost, od katere se živi namesto samo preživi. Bog in ljudje, to je vse, kar imamo. Tega sem se naučil ob številnih odpovedih, ki jih prinese tako poletno praznovanje, ob skrbeh, naporu in tudi prilagajanju urnika svojih počitnic, da je vedno nekdo, ki je bolj pomemben od mojih planov in mojih želja. 

Ta izbira prinaša blagoslov.

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, julij 2021)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej