Sveti Danijel, naš patron!

Tako doni v naši domači cerkvi na večer 21. julija, vedno natanko tisti dan, ko ta starozavezni prerok, zavetnik naše župnije, »Svet Denou«, kot mu pravimo po domače, tudi goduje. Po mnogih hišah štruklji na mizi, v zraku pa ves dan posebno slovesno vzdušje, »tonklači«, pritrkovalci, se povzpnejo na »ter«, zvonik, in potem se čez vaške strehe kakor himna razlije pesem zvonov, drugačen dan se napravi tako, župnijski praznik, ponekod bi rekli »šagra«, drugje »žegnanje«, »opasilo« ali kako drugače. 

Vedno pridemo prepoteni v njegovo cerkev, ne samo od poletne vročine, ki je tiste dni menda najhujša v vsem letu, med dopusti in obiranjem breskev so skušnjave, kaj izbrati, komu ali čemu dati prednost, vedno tako zelo velike, tako zelo močne in privlačne so drugačne, lažje ali ugodnejše ali dobičkonosnejše rešitve – in se potrebuje veliko napora, da človek izbere tisto, kar je v tistem trenutku najbolj prav in najbolj pomembno. Zato se človek za praznik menda mora spotiti, menda se med potnimi kapljicami na čelu velikokrat spočnejo res modre misli, te so namreč vedno sad težkih in odgovornih odločitev. 

Po slovesni maši – zanjo vedno poskrbi kateri od naših rojakov – vedno krenemo na ulice naše vasi, pesmi pojemo, ko se Jezus sprehaja po prahu naših vsakodnevnih steza, med tihimi žalostmi, dvomi in napori, ki jih oko ne vidi, On pa jih, za svoje počivališče jih izbere, res, ne usede se samo na mize pri Balohovih, Komencavih, pred gasilskim domom in na placu, vse hiše na svoji poti poljubi, pri vseh želi biti doma. Zato je pred posebnim Gostom naša mama s tako natančnostjo v popoldanski vročini likala prte, jih postavljala leto za letom pred hišo, kljub temu, da jih je burja vedno znova navihano privzdigovala in gasila sveče. Zato je tata odšel v gozd in nasekal jesenove mladike, da so Mu naredile senco, tako mu je povedal, da smo ga pri nas veseli. Konšolirjevi so pristavili oleandre in Županavi pometli cesto. In potem je prišel, kot Kralj in kot Prijatelj, veličastno in hkrati prijetno domače, in ravno pod našo hišo vsako leto znova povedal: »Zato tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi!« (Lk 12,29) Tako lepo je vedeti, da On zadostuje. 

Zato še vedno, če le morem, pridem na naš krajevni praznik, rad imam ta mehki občutek, da je Bog res tu med nami, da skrbi za nas, da sedi ob naših mizah in sladke vonjave v vročini, ki med procesijo po vasi počasi usiha in se nato preseli v srca ljudi, pred cerkvijo se še nekoliko zadržimo, se ustavimo in poklepetamo, spijemo glaž in prigriznemo, kar so pripravile pridne gospodinje. Malenkost, preden spet zdrsnemo na svoje samotne poti, malenkost, od katere se živi namesto samo preživi. Bog in ljudje, to je vse, kar imamo. Tega sem se naučil ob številnih odpovedih, ki jih prinese tako poletno praznovanje, ob skrbeh, naporu in tudi prilagajanju urnika svojih počitnic, da je vedno nekdo, ki je bolj pomemben od mojih planov in mojih želja. 

Ta izbira prinaša blagoslov.

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, julij 2021)