Vertikala življenja

»Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili.« (Mt 28,17) 

Pa kaj zato! Jezus vseeno pove, kar mora povedati, Jezus vseeno obljubi, da bo ostal z njimi do konca sveta – ker je pač to njegova odločitev, v katero ne dvomi, tudi če dvomijo nekateri od teh, ki jim govori. Četudi (verjetno) boli, da so njegovi učenci, njegovi najbližji, enajsteri, pri tem skeptični, vztraja v tem, za kar se je odločil. To zame pomeni vnebohod: gledati navzgor namesto okoli sebe; postaviti za sidrišče svojih odločitev vertikalo in ne horizontale. 

Ko namreč gledamo ljudi okoli sebe, njihova mnenja, njihove odzive, njihove želje, vrednote, pomembnosti, s katerimi nas poskušajo prepričati, nas vse preveč zaposlujejo čustva, težko nam je ali pa nas postavijo nenormalno visoko, ali se počutimo preveč ali premalo vredni kot smo v resnici. Kot merilo vsega nam postavijo tisto, kar je pomembno njim. Je pač tako v našem svetu: v njem smo se naučili, da je življenje dobro, dokler nas kdo ceni, sicer pa nima pomena. Najbolj zanesljiva pot do samouničenja je poslušanje ljudi. Iz tega se nikoli ne rodi nič dobrega. Vzporejanje horizontali iz nas naredi pleve, ki jo lahko vsak veter premika. Nima korenin in nima sadov. 

Postati človek vnebohoda, to je svoboden, zanesljiv in trden človek, zato pomeni postaviti za težišče svojih odločitev vertikalo: torej stik z Bogom, v njem in samo v njem najdejo naše odločitve pravi navdih in pravi odmev. Zato je treba ta stik vedno znova negovati in ga vzpostavljati, se mu posvečati, v njem postavljati in preverjati svoje načrte in namere, v njegovi luči preverjati svoje želje in svoja hrepenenja, samo v njem se da živeti svoje vrednote. Moliti, poslušati, premišljevati. Kajti samo človek vertikale je človek vrednot, trden človek, ki hodi, kamor je prav, in ne, kamor bi ga zanesla pričakovanja sveta. 

Zato je Jezus moral v nebo – tako je v našem življenju postavil vertikalo, ki ne mine: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) V njej je naše življenje zares dobilo svoj smisel in svojo veljavo.

(misel ob prazniku Gospodovega vnebohoda, leto A)