Preskoči na glavno vsebino

Moje delo


»Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim.« (Jn 17,4) Takole pravi Jezus v svoji poslovilni molitvi, recimo temu oporoki. In ugotavljam, kaj je bilo pravzaprav njegovo delo: »Razodél sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta.« (Jn 17,6) 

Razodevanje Boga 

Kot njegov učenec verjamem, da je moje delo enako: torej razodevati Božje ime ljudem, kazati v svojih besedah in v svojih dejanjih pravo identiteto našega Boga, biti tako rekoč Božja ikona sredi sveta. Postajati vedno bolj takšen, kakršen je v resnici On, njegova prava podoba, ne taka, kakršna mi ustreza glede na počutje, mnenje, situacijo, temveč tako, kakršna resnično je. In ta podoba se ustvarja sproti, tako, da se ji pustimo risati, ko sami spoznavamo, kakšen je Bog do nas: »Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim.« (Jn 17,7-8) 

Kakšno identiteto Boga nam je odkril Jezus, razkriva tudi njegov zadnji govor. Čeprav so bili njegovi učenci taki, kakršni so pač bili, trmasti, uporni, večkrat so padli in grešili pri vedno istih vprašanjih, se v njegovih besedah do teh ljudi skriva nežna skrb. Rekel bi ji potrpežljivost, ki je, tako menim, ena od bolj pomembnih Božjih kreposti: »Usmiljen in milostljiv je Gospod, potrpežljiv in zelo milosrčen.« (Ps 103,8) Če smo res dovolj občutljivi in pozorni, če smo iskreni, bomo videli, da je to glavna poteza Boga nasproti vsem nam, ki se ubadamo z vedno istimi pomanjkljivostmi. »Bog se ne naveliča odpuščati. Mi smo, ki se utrudimo prositi ga odpuščanja, toda On se nikoli ne utrudi odpuščati. On ni takšen, da bi prenašal do določene točke, potem pa si premislil, kakor smo v skušnjavi mi.« (papež Frančišek) 

Potrpežljivost 

Naše delo na svetu je tako predvsem potrpežljivost, kajti »ljubezen potrpi.« (1 Kor 13,4) Potrpežljivost pa pomeni razumevanje in sprejemanje dejstva, da vsaka stvar – in vsak človek, tudi jaz – potrebuje svoj čas. Težko delo je to, predvsem za sodobnega človeka, ki ima vedno vse, kar si zaželi – in to takoj. Težko delo, ker od človeka zahteva čas in umirjenost in sposobnost prepuščanja. Kajti potrpežljivost ni čakanje, da bo nek človek postal tak, kakršnega sem si zaželel in ga načrtoval, temveč zorenje, da v tem čakanju in pričakovanju sam postanem tak, kakršen moram biti do njega, da mu bom najbolj primeren brat. Božja ikona, ki jo nariše Bog sam, se spomnite? 

On pa dela stvari počasi. Za potrpežljivost v naših odnosih je zato treba predvsem veliko časa, veliko iskrenosti, veliko tišine, veliko molitve, ne zaradi drugih, temveč zaradi nas. Ravno počasnost vsega tega dogajanja je znamenje Božje ljubezni do nas.

(misel ob 7. velikonočni nedelji, leto A)
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več