Duh rasti
Preraščati samega sebe
Sveti Duh je poslanstvo v nas. Če povemo drugače, tista močna želja v nas, da bi nekaj ustvarili, da bi nekaj spremenili, da bi nekaj obrnili na bolje, da bi se naša sled v tem svetu poznala. On je namreč tisti, ki prenavlja obličje zemlje, ki pošilja zimo v pomlad in brst v zelenje. In to je tudi življenje, čutiti poslanstvo, ker je takrat v nas res pravo življenje, saj je življenje življenje predvsem tedaj, kadar raste in se razvija, kadar je novo, kadar želi dalje, čez meje in pregrade. »Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« (Jn 20,23)
Takole torej človek postaja nov: kadar vsakokrat, ne glede na to, kaj se v njegovem življenju zgodi, kaj ga skuša ustaviti in zamejiti – čustva, prizadetost, škoda, žalost – kakor vitica skozi asfalt samega sebe prerase. To pa ne pomeni postajati nekdo drug, nikakor, temveč samo ostajati človek, ko bi lahko postali kaj drugega, zver, gospodar, maščevalnež, revanšist, pa četudi bi si to vlogo morda zaslužili. Torej prav takrat, ko bi se lahko obnašali do drugih, kot si zaslužijo, ostati človeški. Jezus bi rekel: odpuščati grehe.
Nekaj večjega
Saj je namreč Bog tako ustvaril človeka, da je dihnil vanj (1 Mz 2,7). Saj ga vsak dan na novo spet ustvarja, ga spet napravlja v človeka, ko kot Jezus dihne vanj in mu spet, ponovno, vsakič znova pravi: »Prejmíte Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni.«
To pomeni rasti. To pomeni izpolnjevati svoje poslanstvo. To pomeni biti človek Duha: biti vedno nekaj večjega, kot bi lahko bil. In to se ne gradi nič drugače, kakor se rase telesno, postopoma, milimeter za milimetrom, z vsako odločitvijo, ki gre v prid človeka, z vsakim »da«, ki ga poklonimo človeku ob sebi. To tiho prigovarjanje v nas, to je Sveti Duh, ki nas želi na novo ustvariti. Ker ni človeka, če ni nov; stari človek je nečloveški.
Kaj lahko danes storimo novega?
(misel na praznik binkošti, leto A)
Komentarji
Objavite komentar