Nekaj dobrega

Menda se vsakdo od nas kdaj znajde na tnalu življenja, hočem reči, ko pride v težko situacijo, v kateri ne vidi pametne rešitve, ko se je torej treba odločiti med dvema (pre)težkima stvarema. Nekaj takega je bila ta Jožefova zagata, po eni strani je vedel, da s tako popotnico, kot je otrok neznanega porekla, v zakonu ne bo šlo, po drugi pa je imel Marijo še vedno tako zelo rad. Čeprav ni naredil najslabšega, kar bi lahko, da bi jo torej pravičniško prepustil kamenjanju, je bila njegova rešitev še vedno nekoliko prestrašena, »ni je hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslôvil.« (Mt 1,19) 

Strah 

In ravno to je tisto, zaradi česar se Jožef ni mogel dobro odločiti. Saj vedno vemo, kaj je prav, da bi to tudi dejansko uresničili, pa nam ponavadi preprečuje strah. Kajti strah dela že tako težke stvari še težje, kot so sicer. Težo jim dodaja tako, da pred človeka prinese ves napor, ki ga je treba za kaj takega, pa ga drugače ne bi bilo treba, recimo odpoved željam, sprememba načrtov, dodatne skrbi, pa še to, da nam za take odločitve nihče ne ploska ali nas nagrajuje. In je zato prav strah najtežja ovira do tega, da bi stvari naredili, kot je prav. Namesto tega iščemo rešitve, ki so za nas ugodnejše. 

Pogum 

Vendar se nekje globoko v nas vendarle še vedno skriva Božji glas, nekaj, kar nas vznemirja in brca v rit, da je nekaj pač prav in da je to preprosto treba narediti: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene.« (Mt 1,20) Če prevedemo: bodi mož in naredi, kar je treba narediti, nekaj dobrega, četudi gre za nekaj neprijetnega, četudi gre za nekaj tveganega. Življenje nas namreč postavlja v razne odgovornosti ravno zato, da v njih naredimo nekaj dobrega, posebno v težkih situacijah, »da se izpolni, kar je Gospod rekel po preroku« (Mt 1,22). In narediti, kar je treba, ko bi lahko naredil karkoli drugega, to je pravi pogum. 

Slišati ta glas pa ni ravno enostavno. Zato je treba veliko tišine, zunaj in znotraj nas, biti kot Jožef pravični premišljevalec in veliki sanjač, sanjati velikopotezne sanje, kako spraviti Boga na ta svet v tem majhnem življenjcu.

(misel ob 4. adventni nedelji, leto A)