Besede za srce

Nešteto herodov na naše družine, predvsem na otroke, pa tudi na zakonce, se razume, kakor v Jezusovem preži tudi v današnjem času. Stvari, ki razbijajo našo družino, ki jo delijo, ki jo odtujujejo. Pa tu ne govorim samo o (mobilni) tehnologiji, ki je resda najmočneje zarezala v središča naših družin in nam ukradla pozornost in energijo, namenjeno drugim v naših družinah. Govorim tudi o (pre)dolgih službah, o neskončnem delu, o posledični utrujenosti, govorim o neštetih »nepogrešljivih« opravkih zunaj družine, govorim o vsakovrstnih vabljivih izletih navzven, s katerimi se izognemo večkrat tudi problematični dinamiki družine in nekam pobegnemo sami. Odločnost  Evangelij nam predstavi Jožefa kot moža, kakršnega si želi najti vsaka ženska, kot očeta, ki ga mnogim otrokom primanjkuje. Je moška figura, ki manjka tej generaciji prestrašenih, negotovih, nestabilnih in zmedenih moških današnjega časa. Jožefu je angel (ali pa zdrava pamet, saj se to dvoje pač ne izključuje) namreč povedal, ...

Menda se vsakdo od nas kdaj znajde na tnalu življenja, hočem reči, ko pride v težko situacijo, v kateri ne vidi pametne rešitve, ko se je torej treba odločiti med dvema (pre)težkima stvarema. Nekaj takega je bila ta Jožefova zagata, po eni strani je vedel, da s tako popotnico, kot je otrok neznanega porekla, v zakonu ne bo šlo, po drugi pa je imel Marijo še vedno tako zelo rad. Čeprav ni naredil najslabšega, kar bi lahko, da bi jo torej pravičniško prepustil kamenjanju, je bila njegova rešitev še vedno nekoliko prestrašena , »ni je hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslôvil.« (Mt 1,19)  Strah  In ravno to je tisto, zaradi česar se Jožef ni mogel dobro odločiti. Saj vedno vemo, kaj je prav , da bi to tudi dejansko uresničili, pa nam ponavadi preprečuje strah . Kajti strah dela že tako težke stvari še težje, kot so sicer. Težo jim dodaja tako, da pred človeka prinese ves napor, ki ga je treba za kaj takega, pa ga drugače ne bi bilo treba, recimo odpoved željam,...

Eno je oznanilo, ki ga morajo slišati ljudje od Jezusovih učencev, »govorite: Približalo se vam je Božje kraljestvo.« (Lk 10,9) Pravzaprav dvojno. »V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹« (Lk 10,5) Pomenita pa isto. Pomenita prisotnost Boga v življenju človeka, Boga, ki je blizu. In ki je blizu po obnašanju Jezusovih učencev. Rekli smo že, da so Jezusovi učenci najprej pogumni, nenazadnje so zato poslani »kakor jagnjeta med volkove« (Lk 10,3), kot miroljubni ljudje med zverine, kot nezaščiteni pred orožje, kot zdravi med bolne, kot lačni med ljudi, za katere ni nujno, da jih bodo sprejeli. A to seveda ne pomeni, da bi se morali pustiti, da ljudje ravnajo z njimi kot z nečim ničvrednim, nikakor, »delavec je vreden svojega plačila« (Lk 10,7). Ni pogum v tem, da je človek predrzen, temveč v tem, da naredi nekaj, kar je treba narediti, čeprav se mu to upira. In to je delo za mir, to je približevanje Božjega kraljestva, premagati samega sebe in svoje udobje.  Glasni...

Hoditi za Jezusom, potovati po svetu z njim na čelu, biti kristjan, torej, je zahtevna stvar, Jezus glede tega nič ne okoliši. »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslónil.« (Lk 9,58) Nobene gotovosti nima niti njegov učenec, nobene garancije, nobenih zagotovljenih koristi, bonusov, popustov, še več, kvečjemu to pomeni biti nekdo, ki mu je v življenju težko, ker je težko delati nekaj, kar je prav, vedno, to namreč od človeka zahteva izbirati med pomembnim in bolj pomembnim, in je zato treba veliko zapuščati vse, se mnogočemu odreči, celo tistemu, kar se ti morda danes zdi sveto in pomembno: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« (Lk 9,60) Povejmo drugače, biti kristjan preprosto pomeni biti zelo pogumen človek, skorajda že predrzen, to ni pot za bojazljive preračunljivce, to je pot nekoga, ki zaupa in stopi tja, v kar ga vabi njegov Učenik, tudi če je to popoln skok v meglo. Prava antireklama za k...

Zmrazi me, ko med mašo držim hostijo v rokah in moram reči: »Vzemite!« Ta tako drzna, tako pogumna beseda, brez strahu, v popolni prepričanosti, da je to nekaj, kar njegovi bratje in sestre potrebujejo, in da zato nima pri tem kaj pomišljati, ali bi ali ne bi, to je zame evharistija , beseda, ki zrase na krutem dejstvu: »Eden izmed vas, tisti, ki z menoj jé, me bo izdal.« (Mr 14,18) Res, evharistija je pogum Boga, ki hoče dati življenje za nas – in ga hoče dati predvsem tedaj, ko si ga ne zaslužimo, kadar ga nismo vredni. Ko mu ne moremo vrniti z ničimer.  To je njegova ljubezen, krhkost pred grešnimi rokami .  Kdor je že kdaj držal v roki hostijo, ve, kako krhek košček kruha je to, zlahka se zlomi, zdi se, da bi jo preklal že en sam grd pogled. Tako krhek je v trenutku zadnje večerje tudi Jezus, nemočen, nič ne more pri tem, da ga bodo njegovi najbližji izdali in zapustili. Izkoristili ga bodo, da bi rešili svoje življenje.  Kljub temu Jezus reče: »Vzemite. Jejte. Pijte....

Slepi berač Bartimaj je podoba človeka, ki mu ni vseeno. Ni se smilil samemu sebi. Ne, on je vpil, kričal je kot jesihar, protestiral je, naj se vendarle kaj spremeni. Čeprav so mu vsi govorili, da nima smisla. Kaj je en glas proti takšni množici, kot je lazila okrog Jezusa, koliko promilov možnosti imaš, da si uslišan, da se zaradi tebe kaj spremeni? Zato sedimo na kavču in se ne ganemo z njega. Tudi če za to prodamo svoje mladostne sanje, tudi če prodamo svoje ideale, za vsako ceno sedimo na kavču. Udoben je, prijeten in varen. Tudi če se zato nič ne spremeni, se ti na njem vsaj ne bo nič hudega zgodilo. Ne boš krvavel, ne bo te bolelo. Takšna kavč-miselnost nas je popolnoma upijanila. Navadili smo se vsega, tudi tistega, kar nas moti, kar v tem svetu ni prav. Za kavč smo prodali svoje vrednote in svoje svetinje. Samo še topla rit , samo to nam je še vrednota. Ste videli, da bi kdo javno protestiral proti kakšni krivici v svetu? Ste videli, da bi kdo zastavil svoje ime in svoj...

16. dan adventa Jutri je god svete Lucije, ko se v našem adventu zgodi zanimiva stvar. Srečata se novo in staro. Po starem običaju se namreč jutri v lonček (vsekakor ne pregloboko) poseje mlado pšenico, ki naj bi vzklila za božič. Tako nas jutrišnji dan vabi, naj damo svojemu življenju neko novo vsebino. Naj tudi poiščemo novega Jezusa, ker to letos ne bo isti Jezus, kot je bil lani. Tudi Betlehem ne bo isti, niti pot do njega. Preprosto zato, ker jaz nisem isti. In zato, ker odrešenje ni stara, zguljena lajna, ki vsako leto zgreši polton na istem zlogu Svete noči . Da, treba je reči, božič je življenjski napor, ker je zanj potrebna neka novost . Novost pa je zahtevna stvar. Negotova, doslej neprehojena pot, ki bo od nas zahtevala stvari, ki jih ne maramo, stvari, ki jih ne moremo delati " kakor vsi drugi ", stvari, ki nimajo nič skupnega z rutino, stvari, ki bodo premikale naše temelje, stvari, zaradi katerih nas bo strah, ker bo na kocki naš ugled in naše dosedanje n...

4. dan adventa Ne morem si pomagati. Ne prenašam italijanskih "odpevov" pri prošnjah. Zmeraj so tako dolgi in komplicirani, da si jih ne moreš zapomniti. Danes zjutraj smo spet imeli enega od takih. In nihče ga ni znal ponoviti. Pa sem kar sredi tišine, v kateri ni nihče odgovoril, naravnost bleknil: "Prosimo te, usliši nas. Saj itak noben ne zna ponoviti, kar je bilo rečeno." Dolg jezik, na njem pa nobene dlake, kaj hočem. A je tako samo, ko gre za moje kaprice. Najbolj si grem na živce, ko vem, da bi moral nekaj reči, pa kar ne gre. Jezik me srbi, krivica me tišči v prsih, jaz pa molčim, ker se mi skozi misli tistikrat pretakajo sami znani stavki: " Bodi raje tiho, da se ti to ne bi kdaj maščevalo ...  " ali pa " Pusti jih pri miru in skrbi zase. " Ali pa tisti najbolj slovenski: " Kaj bodo pa drugi rekli? " Jih poznate? Priznam, da je za take stavke res najbolj prikladno vzeti v roke kozarec kuhanega vina, si ogledati lučke...