Vzemite

Zmrazi me, ko med mašo držim hostijo v rokah in moram reči: »Vzemite!« Ta tako drzna, tako pogumna beseda, brez strahu, v popolni prepričanosti, da je to nekaj, kar njegovi bratje in sestre potrebujejo, in da zato nima pri tem kaj pomišljati, ali bi ali ne bi, to je zame evharistija, beseda, ki zrase na krutem dejstvu: »Eden izmed vas, tisti, ki z menoj jé, me bo izdal.« (Mr 14,18) Res, evharistija je pogum Boga, ki hoče dati življenje za nas – in ga hoče dati predvsem tedaj, ko si ga ne zaslužimo, kadar ga nismo vredni. Ko mu ne moremo vrniti z ničimer. 

To je njegova ljubezen, krhkost pred grešnimi rokami. 

Kdor je že kdaj držal v roki hostijo, ve, kako krhek košček kruha je to, zlahka se zlomi, zdi se, da bi jo preklal že en sam grd pogled. Tako krhek je v trenutku zadnje večerje tudi Jezus, nemočen, nič ne more pri tem, da ga bodo njegovi najbližji izdali in zapustili. Izkoristili ga bodo, da bi rešili svoje življenje. 

Kljub temu Jezus reče: »Vzemite. Jejte. Pijte.« 

Upati si biti krhek pred drugimi, to pomeni imeti res rad. Pustiti nekoga v to, kar je v nas šibkega in zlomljivega. Res je, da mora ta prepustitev računati tudi na izkoriščanje, na zlorabo, a ta gesta daje pretresljivo sporočilo tistemu, ki ga sprejme vase. Ko spoznam, da mi je nekdo tako krhek prepuščen, da z njim naredim, karkoli že želim, moram pri tem razumeti, da mi popolnoma zaupa. Tudi ko mi ne bi nihče zaupal, tudi ko si ne bi zaupal niti sam. In takrat se v meni nekaj obrne. Ko sem vreden zaupanja, vreden ljubezni, dojamem, da sem Mu pomemben, dragocen. Da me ima rad – kljub vsemu, kar naredim. In to – upam si reči – je edino, kar lahko človeka iz izkoriščevalca naredi oznanjevalca te iste ljubezni. 

Če je šlo pri apostolih, zakaj ne bi šlo pri nas? Zato moramo jesti ta krhki kruh, zato ga moramo jesti čimvečkrat, ker se samo tako lahko res spremenimo. Samo iz Njegove ljubezni. Sami smo preveč slabotni, preveč krhki.

(misel ob prazniku Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, leto B)