Kako zrase domovina?


Kako zrase domovina? Kako se naredi? Morda tako, da nekdo na svojem domu sprejme človeka, mu da svoj prostor pod nebom. Morda tako, da se človek nekje odloči biti doma, korenine pognati. Morda tako, da na svoji zemlji postavi svojo hišo, morda tako, da v njej rodi otroke. Morda tako, da se z njimi pogovarja, čisto po svoje, da jim bere pravljice, da z njimi hodi v gozd in nabira gobe in suhljad, da se pod noč vrača domov, morda tako, da sklene roke in začne moliti pod prostranim nebom. Morda tako, da naredi kres, se usede obenj in potem poje in igra. Morda tako, da se v hvaležnosti zave, kaj ima. Morda se domovina začne, ko začne vse to, kar mu je dano, ljubiti. 

Ljubiti. Samo tako se naredi domovino, ko se začne ljubiti. 

Ljubezen pa je nekaj novega, mladega, zelenega kakor ravno vzbrsteli bukovi listi. Ljubezen je mlada ali pa je ni. Zato je domovina nekaj, kar obstaja samo danes, čeprav je raslo že mnogo let. Domovina je drevo, lipovo drevo, ki je zraslo na globokih koreninah, na krvi, na iskanju in boju, v potu, v trmi in v zavedanju tega, da smo drugačni od drugih – in da moramo to tudi ostati. In drevo mora rasti, vsako leto spet vnovič in znova, sicer se posuši, sicer umre. Mora rasti tudi danes. Domovina ni stvar včerajšnjega, ampak današnjega, jutrišnjega dne. Nikoli dokončana hiša je, nikdar do konca postavljen dom, ki ga je treba zidati in negovati vsak dan posebej in vnovič in znova. 

Danes je treba nanovo postaviti domovino, spet, kot pred 30 leti, ko smo letalom jugoslovanske armade kljubovalno v bran postavili pravkar sešito novo zastavo, ko smo na barikadah žrtvovali kamione, avtomobile, avtobuse, ko smo pred tanki hoteli biti to, kar smo, tudi za ceno smrti; ko smo se bili sposobni pogovarjati in se upirati, zahtevati in vztrajati, ko smo hoteli živeti na svojih nogah, tudi za ceno padcev in žrtev in zares negotove prihodnosti. Tiste domovine namreč ni več, tiste izpred 30 let, danes je tu drugačna Slovenija, ki mora moja domovina postati danes vnovič in znova. Z enakimi koraki, z enako zavzetostjo, z enako ljubeznijo kot takrat. Verjeti, žrtvovati, vztrajati, trpeti, če je treba, odpuščati, govoriti, brati, hoditi, tudi če se samo še plaziš. 

Domovina ni naša last, je naš dom. Dom pa se ne gradi zase, za vse in za vsakogar se ga gradi, za panonske ravnice in alpska pogorja, za vinograde in jame, za gozdove in polja, za mesta in vasi in osamljene kmetije, za vse to eno samo streho. Z edinim jezikom z dvojino na svetu, z njim si podrimo stene in se začnimo pogovarjati. Z odprtimi očmi za lepoto narave in drug drugega, z njimi se glejmo in spoštujmo. S pridnimi rokami, z njimi naredimo, kar zmoremo. S trmo, ki nam jo v Pogačarju, Rogliču, odbojkarjih in košarkarjih, zavida ves svet, z njo vztrajajmo drug ob drugem, taki, kakršni smo, premagujmo klance in nasprotnike, tako da jih naredimo za svoje prijatelje, sogovornike, sosede. Da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak. 

Tako zrase domovina. Med ljudmi in nikjer drugje. Med nami, današnjimi ljudmi, ki lahko živimo, se pogovarjamo, pojemo, molimo in ljubimo skupaj in po slovensko. Zato ostanimo Slovenci, za vedno v naporu pomladi! Bog blagoslovi Slovenijo!

(govor na praznovanju 30-letnice osamosvojitve Slovenije, Sv. Anton nad Idrijo, 24.6.2021)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več