Bog, ki zamuja

Mudi se, zelo se mudi. »Moja hčerka je v zadnjih zdihljajih. Pridi in položi roke nanjo, da ozdraví in ostane pri življenju!« (Mr 5,23) Zdravje. Življenje. Dve stvari, ki se nam že dolgo, posebno pa dandanes, zdita izrazito najpomembnejši. Zakaj se mora torej Jezus ustavljati na tej tako zelo nujni poti, ko bi bil še čas, da bi rešil ubogo umirajočo deklico? Zakaj v tistem hitenju, ko gre vendar za življenje ali smrt, na dolgo debatirati, »kdo se je dotaknil njegove obleke«, se spraševati o tem resnično absurdnem vprašanju, ko cela množica ljudi »pritiska« nanj, ko se ga tako rekoč neprestano kdo dotika? 

Pomembnejše od življenja 

Jezus zato zamudi. Stvar krene po drugi poti, Jairove prošnje ostanejo neuslišane, deklica še pred njegovim prihodom umre. Pa vseeno ne obžaluje svojega obotavljanja. Očitno zato, ker je vprašanje, zaradi katerega je zastal na poti, pomembnejše od naglice, pomembnejše od ozdravitve, pomembnejše tudi od samega življenja, ali bolje rečeno, od golega preživetja. Ker gre za vprašanje vere, ki izskoči iz obeh pripovedi: »Hči, tvoja vera te je rešila,« (Mr 5,34) »Ne boj se, samo veruj.« (Mr 5,36) To simbolizira tisti plahi, komaj zaznavni dotik, ki pa se od vseh tisoč ostalih, površnih dotikov loči po svoji pomenljivosti in ki je ustavil Jezusa. Dotik, ki nas mora ustaviti, o katerem se je treba vprašati. Dotik, ki je nekaj naredil, ki je v obeh primerih končal človekovo trpljenje, ne tako, da je uresničil želje, ne tako, da je odpravil nadlogo, ampak tako, da je življenje spremenil v dejanje zaupanja. 

»Samo veruj.« Vse drugo je manj pomembno. 

On nas ljubi 

Evangelij torej pravi, da je zaupanje v Boga potemtakem ključno za kvaliteto življenja, poudarjam, za kakovost, ne za dolžino življenja. Ali pa, če rečemo malce drzneje, da je samo v zaupanju življenje, vredno tega imena. V zaupanju, kar pomeni v tem, da Mu prepustimo svoje življenje, da gre natančno tja, kamor ga želi On peljati. Tudi čez neznosne bolečine, čez srce parajoča slovesa, čez neuslišane prošnje, če je potrebno. Ljudje to naredimo strašno težko, bojimo se tega padca v neznano, kot bi bil to padec v praznino ali v goltanec zveri. 

Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je zato zaupati mogoče samo nekomu, o katerem smo povsem prepričani, da nas ima rad. Vendar brez tega res ni mogoče živeti, kvečjemu se da samo životariti v trepetajočem čakanju na zadnji dan, ko bomo hočeš nočeš morali prepustiti vse. Ali čakamo na padec v brezno ali v objem, pa odločamo sami. 

O čemerkoli lahko dvomimo. Samo v Njegovo ljubezen, vanjo pa ne smemo dvomiti, če želimo, da bo življenje resnično življenje in ne samo preživetje.

(misel ob 13. navadni nedelji, leto B)