Besede za srce

Pubertetniška epizoda Jezusa in njegove družine nam je lahko v poseben navdih, kako oblikovati naše družinsko življenje , posebno v najnapornejši dobi, torej v najstništvu naših otrok.  Uporna puberteta  Kakor vsem običajnim družinam se tudi sveti družini zgodi drama: najstnik Jezus postane upornik, ne samo, da se od njih oddalji fizično, ko kar pobegne od svojih staršev, to se začne dogajati tudi mentalno, očita jim, da ga ne razumejo , ker ga res ne. Saj ga tudi ne smejo . Kajti le tako se v otrocih začne poseben in potreben proces spoznavanja samega sebe kot samostojne osebe, ne vezane več na svoje starše, temveč na svojega Boga , lahko bi rekli, na tisto, kar je svetega njemu in ne nujno njegovim staršem – pa četudi je to dvoje ponavadi nekaj zelo sorodnega.  Toda vseeno. Najstniki to morajo početi. Nujno je, da se tako postavijo na lastne noge, čeprav so te še precej majave. Ravno zato najstniki v nas, odraslih, iščejo svojega Boga , torej nekaj trdnega, stabilnega,...

Tistega večera je bila skupnost raztreščena, napetost je visela med njimi, zaradi vsega, kar je tedaj tlelo v njih, razočaranje, negotovost, sumničavost, skrb. In bi bilo najbolje iz te mučnosti uteči, se skriti, zbežati, kakor je Iškarijot. Jezus pa » je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. « (Jn 13,4-5)  Sredi vsega težkega in negotovega se je zableščala Jezusova ljubezen, ki se skriva v teh malih, med seboj povezanih dejanjih, gestah, ki hočejo nekaj povedati, ljubezen, ki je vedno odločitev , ne čustvo, odločitev, da bo imel svoje učence rad, ne glede na to, kakšni so, izdajalci, zatajevalci, strahopetci, nezvesti prijatelji, da bo imel rad to svojo realnost umazanih nog , kakršna koli že je. In to je bila njegova odločitev: da bo v tej težki uri naredil, kar pač lahko – in je vzel platno in vodo ter umival in brisal. Da se ne bo ...

Kako zrase domovina? Kako se naredi? Morda tako, da nekdo na svojem domu sprejme človeka, mu da svoj prostor pod nebom. Morda tako, da se človek nekje odloči biti doma, korenine pognati. Morda tako, da na svoji zemlji postavi svojo hišo, morda tako, da v njej rodi otroke. Morda tako, da se z njimi pogovarja, čisto po svoje, da jim bere pravljice, da z njimi hodi v gozd in nabira gobe in suhljad, da se pod noč vrača domov, morda tako, da sklene roke in začne moliti pod prostranim nebom. Morda tako, da naredi kres, se usede obenj in potem poje in igra. Morda tako, da se v hvaležnosti zave, kaj ima. Morda se domovina začne, ko začne vse to, kar mu je dano, ljubiti .  Ljubiti. Samo tako se naredi domovino, ko se začne ljubiti.  Ljubezen pa je nekaj novega, mladega, zelenega kakor ravno vzbrsteli bukovi listi. Ljubezen je mlada ali pa je ni. Zato je domovina nekaj, kar obstaja samo danes, čeprav je raslo že mnogo let. Domovina je drevo, lipovo drevo, ki je zraslo na globokih koreni...

Vse se je začelo s pozdravom , vsa zgodovina odrešenja, vsa lepota tega, čemur rečemo »nebesa«. »Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom.« (Lk 1,41) Kako velike reči je nekaj tako drobcenega, kot je pozdrav, sprožilo med Marijo in Elizabeto, mednju je vstopil Sveti Duh: otroci v njima skačejo od veselja , vse okoli njiju je polno življenja in nanju se vsiplje blagoslov. Tako velike reči naredi drobcen pozdrav, dobro jutro, dober dan, dober večer, kako ste kaj .  Ne gre za nič drugega kot samo za vljudnost , res je, vendar je ta nekaj izredno pomembnega. Ljudje smo pozabili na nežnost med nami, veliko je grobosti, marsikaj si izrekamo v imenu »svobode govora« in prepričanja o lastnem prav, pa je vendar le nežnost , mehkoba, občutljivost do sočloveka tisto, s čimer drug drugemu dajemo vedeti, da nam je zanj mar, da ga nočemo raniti, da ima pri nas prostor, ki mu gre kot človeku. Da ima pri nas dom, in ...

» Več kakor veliko vrabcev ste vredni vi .« (Mt 10,31) Ravno pred nekaj dnevi si je pod stropom našega bloka lastovičja družina sezidala novo gnezdo. Posebno ganljiv trenutek pa je bil, ko smo pod gnezdom našli drobne jajčne lupine. Tisti dan je nekdo dobil dom, nekdo je dobil svoj prostor pod nebom. Nekoga se je sprejelo, ne kot gosta, temveč kot sina, kot brata, in se mu je povedalo, da je ljubljen in dragocen. Pod to gnezdo danes obešamo našo, slovensko zastavo. Rdeča kri se cedi z nje in odseva modro nebo. Sad trpljenja in sanj in vztrajnih prizadevanj je, sad drobnega in skromnega semena naših očetov, posejanega v to toplo in prijazno zemljo, a je obenem tudi dar, nezasluženi dar Neba. Nam, ki se nismo trudili, in smo dobili v dar belo, še nepopisano prihodnost. Kako se rodi domovina? Kot misel, kot drobna, drobcena želja, da bi imel človek dom. Da bi imel kraj topline in miru, da bi imel kraj, kjer bi lahko pognal korenine in zrasel v svetlo, svetlo nebo. Da bi imel pros...

27. dan adventa Doma že diši potica, zunaj sta smrekova veja in mah in voščila prihajajo kot ptice na okno pozimi. Mrzla noč je naredila hišo toplo in prijetno. In oči, ki te pričakajo, ko se vrneš z dolge poti. In objem. In še topla potička z mlekom. Priti domov , to pomeni živeti božič. Odložiti plašč in temo, se usesti, kjerkoli in kakršenkoli že je dom. Treba je priti domov, kjer je tvoje mesto in tvoj prostor, tvoje svetišče in tvoj mir. Naša življenja so dolge in raznolike poti, od prahu in hitenja smo utrujeni in umazani. In od bremen, ki smo si jih naložili sami ali tistih, ki so nam jih na pleča dali drugi. Priti domov pomeni ustaviti se. Zapreti vrata pred svetom in se usesti ob toplo luč s svojimi, ki jih imaš rad in ki so te lačni čakali. In biti tam. Biti samo tam. Prepustiti se toploti, besedi, igri … miru. Ko govorim o domu, ne govorim o urejeni in nasmejani družini z reklamnih plakatov. Ne govorim o domu, kjer ni ne prepirov ne zla in sebičnosti. Ne govorim o d...