Drug drugemu dom

Vse se je začelo s pozdravom, vsa zgodovina odrešenja, vsa lepota tega, čemur rečemo »nebesa«. »Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom.« (Lk 1,41) Kako velike reči je nekaj tako drobcenega, kot je pozdrav, sprožilo med Marijo in Elizabeto, mednju je vstopil Sveti Duh: otroci v njima skačejo od veselja, vse okoli njiju je polno življenja in nanju se vsiplje blagoslov. Tako velike reči naredi drobcen pozdrav, dobro jutro, dober dan, dober večer, kako ste kaj. 

Ne gre za nič drugega kot samo za vljudnost, res je, vendar je ta nekaj izredno pomembnega. Ljudje smo pozabili na nežnost med nami, veliko je grobosti, marsikaj si izrekamo v imenu »svobode govora« in prepričanja o lastnem prav, pa je vendar le nežnost, mehkoba, občutljivost do sočloveka tisto, s čimer drug drugemu dajemo vedeti, da nam je zanj mar, da ga nočemo raniti, da ima pri nas prostor, ki mu gre kot človeku. Da ima pri nas dom, in sicer takšen, kakršen je, ne da bi se mu bilo treba za to spreminjati. 

Drug drugemu z nežnostjo pripraviti dom, to je tisto, k čemur nas vabi praznik Marijinega vnebovzetja. Ker se s tem zgodi vstop Boga in njegovega blagoslova v naša življenja, ta se vedno razsiplje samo med nami, ko smo sposobni drug drugemu dati prostor pri sebi, kakor Marija Jezusu in Elizabeta Mariji, tako se med nami začenja uresničevati zgodba o odrešenju, enaka kot pred davnimi leti. Saj namreč v nebesa spadajo samo tisti ljudje, ki so jih pripravljeni napraviti drug drugemu, tisti, ki vedo, da se nebesa začenjajo že na zemlji – in da je vanje vzet tisti, ki je pripravljen drugega vzeti k sebi. 

Začnimo s pozdravom.

(misel ob prazniku Marijinega vnebovzetja)