Vključiti se v ritem življenja

Šele v zadnjem času se mi je prikupil Ravelov Bolero, kot mladenič sem ga dojemal bolj kot dolgočasno ponavljanje v nedogled. Vendar je v tej skladbi nekaj res velikega. Začetnemu in skozi vso skladbo ponavljajočemu se ritmu, ki ga daje boben, se ubiraje isto temo počasi priključuje glasbilo za glasbilom, dokler se vse ne uglasi v nek veličasten, mogočen ritem življenja. 

Božja volja 

Ko evangelist Matej zapiše, da bo Jezus »moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti …, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati,« (Mt 16,21) je treba vedeti, da pri tem ne gre za Jezusovo izbiro, da ne gre za neko morbidno idejo čudaka, ki ne mara živeti. »Morati« v evangelijih namiguje na teološko nujnost in tako je tudi v tem primeru. Matej s tem torej govori o izpolnjevanju Božje volje, tako se Jezus uglasi z ritmom, ki ga dirigira življenje in njegov Stvarnik. 

Vsekakor je težko razumeti, kaj naj bi to bilo, »Božja volja«, pa vendar v evangelijih zaslutimo, da se človek z njo sreča velikokrat, ni mu nekaj tujega in neznanega. V svojem življenju pride pred nekaj, ob čemer se zave, da je nekaj treba narediti, neizogibne situacije mu to povejo, jasno in nedvoumno, in da je edini, ki lahko to stori. Človek točno ve, kaj je potrebno, tu pa pridemo do težave z Božjo voljo. Ponavadi je to nekaj težkega, vsekakor pa nekaj v človekovih izbirah nekaj, kar se mu upira, čeprav ve, da je to prav, tako mi je povedala cenjena prijateljica, ki je v življenju že marsikaj prestala, da je navadno najbolj prav tisto, kar je težja izbira. Temu rečemo Božja volja, storiti, kar je v danem trenutku najbolj prav. 

Bolj ali manj pravilno 

Njej nasproti stoji svarilo s Petrovih usten in kar Jezus poimenuje kot nekaj »človeškega« (Mt 16,23), kot nekaj samosvojega, celo motečega se zdi, ko gledamo Jezusovo zgodbo za nazaj, česa vsega ne bi bilo, če bi Jezus pograbil za kakšno od »človeških« alternativ, ki vse po vrsti odsevajo strah pred žrtvovanjem in željo priti skozi življenje čimbolj poceni, udobneje, brez odgovornosti in brez napora. 

Ne gre za to, da bi Peter Jezusu želel nekaj slabega, zdi pa se, da so njegove alternative nepravilne in točno za to dilemo gre pri nasprotju med »Božjim« in »človeškim«, med bolj in manj pravilnim, med ubranim in disonančnim, med tem mora izbirati Jezus in potemtakem vsak njegov učenec. Menda je v tem odraslost, ko smo se sposobni namesto za udobnejšo odločiti za primernejšo rešitev. Kajti za nič drugega ne gre pri »vsakdanjem križu« in »zapravljanju življenja« (Mt 16,24-25), samo narediti, kar od nas zahteva življenje, nič drugega. 

»Biti človek pomeni biti zvest,« pravi R. Guardini.

(misel ob 22. navadni nedelji, leto A)