Preskoči na glavno vsebino

Nikalnice


Težka je beseda »ne«, za tiste, ki jo izgovorijo, in za tiste, ki jo slišijo, za oboje enako težka, trdo in kruto zveni, zato jo razumemo kot besedo, ki dobremu in prijaznemu človeku nekako ne pritiče. Vendar nam je tako mišljenje žal prineslo zagrenjene ali pa zgarane ljudi, ki jih je teženje po »prijaznosti« pahnilo daleč stran od nje. Kajti nikalnice so veliko večkrat izkaz ljubezni kot sovraštva, ljubezni do sebe in celo do drugih ljudi. Beseda »ne« je namreč za človeka zdravilna, celo osvobajajoča, seveda, kadar je iskrena in dobronamerna, kadar ne zavzema, temveč brani. Ta beseda namreč postavlja meje. In te so za življenje pomembnejše, kot si mislimo.

Postavljanje meja

Ko jo izgovarjamo sami, se namreč zavestno vračamo k svoji realni podobi, ne precenjujemo se, niti se ne podcenjujemo. Z njo se osvobodimo prepričanja, da smo vsemogočni in da moramo biti vedno vsem na razpolago, pomaga nam spoznati, da ne moremo in ne znamo vsega. Po drugi strani pa beseda »ne« zaščiti naše vrednote in svetinje ter postavlja prave stvari na pravo mesto v našem življenju. Prav ta težka nikalnica je tako varuh našega zdravja in naših vrednot.

Ko nam jo izrečejo drugi, pa nam pomaga, da vemo, kdaj smo šli predaleč. To pa je izrednega pomena za dobre odnose, vedeti, kdaj smo stopili, se dotaknili stvari, ki se jih ne bi smeli, razumeti, kdaj smo si dovolili preveč, pa četudi v dobri veri. Beseda »ne« je dragocena zato, ker se zaradi nje zavedamo meja drugih ljudi in da jih zato bolj spoštujemo. In k temu spada tudi spoznanje, da naše mnenje ni nujno vedno edino pravilno, kar nas spet osvobaja, saj zaradi tega dopustimo, da sta resnica in realnost lahko tudi drugačni od našega pogleda nanju. Tako lahko razumemo, da tudi izreči »ne« kdaj pomeni ljubiti. Tudi okregati. Tudi nasprotovati. Tudi kritizirati. Vse te stvari, izrečene ob pravem času, nas naredijo za boljše ljudi.

Vera v dobroto Boga

Kanaanska žena je to dobro razumela. Božji »ne« (Mt 15,23) bi lahko v njej prebudil užaljenost in jezo, a je na osorno Jezusovo potezo odreagirala precej nenavadno, s ponižnostjo, s sprejetjem tega, kar je o tem menil Gospod, in v njej se je kakor blisk sredi noči zasvetila vera, da bo Bog naredil prav, karkoli že bo to, pa četudi to pomeni, da bo njena prošnja ostala neuslišana. Da je dovolj pustiti se mu v njegove roke in zaupati, da je tudi njegov »ne« našim prošnjam in predstavam in željam v službi našega odrešenja. Kakor tisti »ne« naših staršev, ki nas je na primer obvaroval tega, da bi stekli na prometno cesto, se razvadili ob nepotrebnih nakupih ali se opekli na vroči peči.

Kajti tudi izreči »ne« kdaj pomeni ljubiti.

(misel ob 20. navadni nedelji, leto A)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več