Dol s kavča!

Slepi berač Bartimaj je podoba človeka, ki mu ni vseeno. Ni se smilil samemu sebi. Ne, on je vpil, kričal je kot jesihar, protestiral je, naj se vendarle kaj spremeni. Čeprav so mu vsi govorili, da nima smisla. Kaj je en glas proti takšni množici, kot je lazila okrog Jezusa, koliko promilov možnosti imaš, da si uslišan, da se zaradi tebe kaj spremeni?

Zato sedimo na kavču in se ne ganemo z njega. Tudi če za to prodamo svoje mladostne sanje, tudi če prodamo svoje ideale, za vsako ceno sedimo na kavču. Udoben je, prijeten in varen. Tudi če se zato nič ne spremeni, se ti na njem vsaj ne bo nič hudega zgodilo. Ne boš krvavel, ne bo te bolelo.

Takšna kavč-miselnost nas je popolnoma upijanila. Navadili smo se vsega, tudi tistega, kar nas moti, kar v tem svetu ni prav. Za kavč smo prodali svoje vrednote in svoje svetinje. Samo še topla rit, samo to nam je še vrednota. Ste videli, da bi kdo javno protestiral proti kakšni krivici v svetu? Ste videli, da bi kdo zastavil svoje ime in svoj ugled za resnico? Ne, radi se potuhnemo, strah nas je, da bi se izpostavili, da bi tvegali, ker bi s tem morda izgubili svoje trenutne koristi. Bolje vrabec v roki kot golob na strehi.

Seveda, kdor tvega, lahko veliko izgubi. Lahko pa veliko pridobi. In mislim si, da človek, ki nekaj tvega za tisto, kar mu je pomembno, pridobi v vsakem primeru, na smislu, če ne na drugem. Kajti kdor nima česa, za kar bi umrl, tudi nima ničesar, za kar bi živel …

Bartimaj je spregledal, ko se je zavedel, da mora tvegati vse za nekaj, kar mu je vrednota, ugled je pustil, tiho varnost skritosti nekje v ozadju in nazadnje še plašč, edino stvar, ki jo berač pravzaprav ima. To je bila njegova ozdravitev: spoznanje, da je nekaj več od sendviča in drobiža.

Dol s kavča! To je naše prvo in najpotrebnejše spreobrnjenje.

Za navdih pa zgodba o možu, ki je sadil drevesa (izberite spodaj slovenske podnapise)

(misel ob 30. navadni nedelji, leto B)