Podarjenosti
Morda ste tudi vi v zadnjem času naleteli na tole besedilo.
Gospa je obupana. Nič ni tako, kot si je želela. Po »tragedijah« življenja je propadla tudi pravljica, v kateri je živela, virtuala jo je razočarala. Na tragikomičnem ozadju tega besedila se blešči boleča resnica, da ne maramo resničnosti, ker je »kruta«. Beri: ker ni takšna, kakršne si želimo. In je prav zato ne maramo. Težava je v tem, da je prav to eden od poglavitnih razlogov, zakaj ljudje nismo zadovoljni.
Ker je človek v zadnjem času postal gospodar že malodane vsega, nam je verjetno v glavo stopilo tudi to, da bi radi tudi odnose, kakršne si želimo, ne pa takih, kakršni v resnici so. Kakršni so nam pač podarjeni. Življenje je res kruto. In izbire, pri katerih nimamo nobene besede, tudi. Ljudje smo in bomo odvisni od daru, od podarjenih stvari. In ja, težava pri daru je prav v tem, da ga preprosto moraš vzeti takega kot je, da ga moraš živeti, tudi če ti tak ni všeč.
In vendar je to življenje, in vendar so odnosi, v katerih živimo, podarjeni. Nismo si jih sami izbrali, bili so izbrani posebej za nas in podarjeni prav nam. Če pa so podarjeni, so torej takšni, kakršni so, z razlogom. Verjamem, da ne zato, da bi z njimi delali, kar se nam zahoče, ne zato, da bi jih uživali kot »svoje«, ampak da bi jih razumeli kot svojo poklicanost. Ker je človek, posebno sozakonec, s katerim živim, najboljša (ali morda celo edina) pot, po kateri lahko postanem, kar moram postati.
Ne, on/ona ni človek, s katerim bi si izpolnil lastne želje, ampak človek, preko katerega bom izpolnil svoje poslanstvo. Zato mora biti tak, kakršen je, v dobri in slabi izvedbi: ker samo z njim lahko rasem. Ker če ne rasem, to življenje preprosto nima smisla.
(misel ob 27. navadni nedelji, leto B)
Gospa je obupana. Nič ni tako, kot si je želela. Po »tragedijah« življenja je propadla tudi pravljica, v kateri je živela, virtuala jo je razočarala. Na tragikomičnem ozadju tega besedila se blešči boleča resnica, da ne maramo resničnosti, ker je »kruta«. Beri: ker ni takšna, kakršne si želimo. In je prav zato ne maramo. Težava je v tem, da je prav to eden od poglavitnih razlogov, zakaj ljudje nismo zadovoljni.
Ker je človek v zadnjem času postal gospodar že malodane vsega, nam je verjetno v glavo stopilo tudi to, da bi radi tudi odnose, kakršne si želimo, ne pa takih, kakršni v resnici so. Kakršni so nam pač podarjeni. Življenje je res kruto. In izbire, pri katerih nimamo nobene besede, tudi. Ljudje smo in bomo odvisni od daru, od podarjenih stvari. In ja, težava pri daru je prav v tem, da ga preprosto moraš vzeti takega kot je, da ga moraš živeti, tudi če ti tak ni všeč.
In vendar je to življenje, in vendar so odnosi, v katerih živimo, podarjeni. Nismo si jih sami izbrali, bili so izbrani posebej za nas in podarjeni prav nam. Če pa so podarjeni, so torej takšni, kakršni so, z razlogom. Verjamem, da ne zato, da bi z njimi delali, kar se nam zahoče, ne zato, da bi jih uživali kot »svoje«, ampak da bi jih razumeli kot svojo poklicanost. Ker je človek, posebno sozakonec, s katerim živim, najboljša (ali morda celo edina) pot, po kateri lahko postanem, kar moram postati.
Ne, on/ona ni človek, s katerim bi si izpolnil lastne želje, ampak človek, preko katerega bom izpolnil svoje poslanstvo. Zato mora biti tak, kakršen je, v dobri in slabi izvedbi: ker samo z njim lahko rasem. Ker če ne rasem, to življenje preprosto nima smisla.
(misel ob 27. navadni nedelji, leto B)
Komentarji
Objavite komentar