Preskoči na glavno vsebino

Obrniti pogled


Lahko rečem, da jim je uspelo. Odkrili so mojo ahilovo peto. Iz dokaj srečnega človeka na Zahodu, ki ima vsega na pretek, sem postal človek, ki si kljub temu kar naprej nečesa želi, in sem zato nesrečen. Tako je pač vedno bilo, nemirno je naše srce, vedno, dokler se ne spočije v tebi, je odkril sv. Avguštin, toda odkritje današnje dobe je izjemno: človeka se ne sme prepričati, da nekaj že ima in naj bo zato vesel, ne smemo mu povedati, v kako lepi deželi živi, kako toplo ognjišče ima doma, kako prijazni so ljudje, ki živijo z njim. Nikakor, treba ga je prepričati, da nečesa izredno pomembnega in potrebnega nima, da so druge stvari boljše in lepše od tistih, ki jih ima. Potem ne bo miren, potem bo iskal, potem bo vse svoje dragocenosti dal za to, da bi to, česar še nima, vendarle imel. Da bi bil srečen, da bi bil zadovoljen. Toda največja ukana temu šele sledi. Ko se človek do tega končno le prebije, ko odšteje dvesto, tristo evrov, ko zamenja avto ali hišo ali ženo, sploh ni zadovoljen. Začenja si želeti drugih, novih stvari. In preden se zave vsega skupaj, je že daleč, zelo daleč, osamljen človek s prazno denarnico in praznim srcem, pa še brez tistega ostane, kar si je tako zelo želel …

Ne bijem boja proti potrošništvu, z mlini na veter, kdo sem vendar jaz, da bi pariral korporacijam, ki vlagajo nepredstavljive vsote denarja, da bi v meni izkopali luknjo poželenja. Samo svoj pogled bi rad obrnil: od tega, česar nimam, k temu, kar pa mi je dano. Od neprestanih virtualnih iluzij, kaj vse bi lahko imel in kdo vse bi lahko bil, v resničnost, ki je v vsej svoji krutosti in pomanjkljivosti vendarle otipljivo lepa. Poleg vsega, kar že imam, lepa tudi zaradi vseh lukenj v mojih željah in pričakovanjih. Ker je le tam, kjer je še kaj prostora, vedno možnost, da še kaj zrase, da se še kaj napolni, da se še kaj prejme. In tako ugotovi, kako zelo nas ima nekdo rad.

Hvaležnost naredi človeka srečnega, ne zadovoljitev poželenja. Začnimo, najprej pri sebi, z vzgojo za lepoto.

(kolumna je bila objavljena v Družini, 7.10.2018)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več