Pogum
4. dan adventa
Ne morem si pomagati. Ne prenašam italijanskih "odpevov" pri prošnjah. Zmeraj so tako dolgi in komplicirani, da si jih ne moreš zapomniti. Danes zjutraj smo spet imeli enega od takih. In nihče ga ni znal ponoviti. Pa sem kar sredi tišine, v kateri ni nihče odgovoril, naravnost bleknil: "Prosimo te, usliši nas. Saj itak noben ne zna ponoviti, kar je bilo rečeno." Dolg jezik, na njem pa nobene dlake, kaj hočem.
A je tako samo, ko gre za moje kaprice. Najbolj si grem na živce, ko vem, da bi moral nekaj reči, pa kar ne gre. Jezik me srbi, krivica me tišči v prsih, jaz pa molčim, ker se mi skozi misli tistikrat pretakajo sami znani stavki: "Bodi raje tiho, da se ti to ne bi kdaj maščevalo ... " ali pa "Pusti jih pri miru in skrbi zase." Ali pa tisti najbolj slovenski: "Kaj bodo pa drugi rekli?" Jih poznate? Priznam, da je za take stavke res najbolj prikladno vzeti v roke kozarec kuhanega vina, si ogledati lučke, da pozabimo na vse skupaj, potem pa nazaj v svoj mali zatohli svet, v katerem jamram in se pritožujem, kot da bi znal samo to.
Danes nam manjka zares pogumnih ljudi. Taki ljudje spreminjajo svet.
Pa ne mislim na tiste, ki si nekaj upajo. Adrenalinskih manijakov, ki so se sposobni drsati po vrvi, razpeti 300 metrov nad tlemi, je kar precej. Tudi tistih, ki si upajo komu kaj ušpičiti. Ali pa tistih, ki jih ni sram narediti kaj, kar se "ne spodobi". Predrzni ljudje nočejo ničesar spremeniti. Hočejo samo preizkusiti meje. Pogumni ljudje pa so tisti, ki so sposobni zastaviti svojo besedo in svoj ugled za nekaj, v kar verjamejo - da bi s tem nekaj spremenili. To so ljudje, ki ne govorijo ali delajo tega, kar se jim splača in kar jim je všeč, ampak to, kar je prav. Nasprotje poguma ni strah, ampak brezbrižnost.
Mislim, da so pogumni ljudje tisti, ki zares prižigajo luč. In jih dobivajo po glavi.
Ne morem si pomagati. Ne prenašam italijanskih "odpevov" pri prošnjah. Zmeraj so tako dolgi in komplicirani, da si jih ne moreš zapomniti. Danes zjutraj smo spet imeli enega od takih. In nihče ga ni znal ponoviti. Pa sem kar sredi tišine, v kateri ni nihče odgovoril, naravnost bleknil: "Prosimo te, usliši nas. Saj itak noben ne zna ponoviti, kar je bilo rečeno." Dolg jezik, na njem pa nobene dlake, kaj hočem.
A je tako samo, ko gre za moje kaprice. Najbolj si grem na živce, ko vem, da bi moral nekaj reči, pa kar ne gre. Jezik me srbi, krivica me tišči v prsih, jaz pa molčim, ker se mi skozi misli tistikrat pretakajo sami znani stavki: "Bodi raje tiho, da se ti to ne bi kdaj maščevalo ... " ali pa "Pusti jih pri miru in skrbi zase." Ali pa tisti najbolj slovenski: "Kaj bodo pa drugi rekli?" Jih poznate? Priznam, da je za take stavke res najbolj prikladno vzeti v roke kozarec kuhanega vina, si ogledati lučke, da pozabimo na vse skupaj, potem pa nazaj v svoj mali zatohli svet, v katerem jamram in se pritožujem, kot da bi znal samo to.
Danes nam manjka zares pogumnih ljudi. Taki ljudje spreminjajo svet.
Pa ne mislim na tiste, ki si nekaj upajo. Adrenalinskih manijakov, ki so se sposobni drsati po vrvi, razpeti 300 metrov nad tlemi, je kar precej. Tudi tistih, ki si upajo komu kaj ušpičiti. Ali pa tistih, ki jih ni sram narediti kaj, kar se "ne spodobi". Predrzni ljudje nočejo ničesar spremeniti. Hočejo samo preizkusiti meje. Pogumni ljudje pa so tisti, ki so sposobni zastaviti svojo besedo in svoj ugled za nekaj, v kar verjamejo - da bi s tem nekaj spremenili. To so ljudje, ki ne govorijo ali delajo tega, kar se jim splača in kar jim je všeč, ampak to, kar je prav. Nasprotje poguma ni strah, ampak brezbrižnost.
Mislim, da so pogumni ljudje tisti, ki zares prižigajo luč. In jih dobivajo po glavi.
Komentarji
Objavite komentar