Sprememba

Ko sem sinoči prvič prižgal svečo na svojem malem adventnem vencu, me je pretresla strašljiva misel. Poglej ven, poglej svet, poglej svoje srce in povej: kaj je ena sama, majhna luč za toliko teme?

Ena luč ni veliko. Pravzaprav je zelo malo. Komaj kaj. Toda ena sama luč je sprememba. Drugačnost.

Tako se prižiga luč. Tako da se človek v eni sami, majhni stvari odloči biti drugačen. Drugačen od okolice in drugačen od svojega starega sebe. Stopiti proti toku pomeni ubiti košček teme v sebi in s tem v svetu. Zveni zguljeno, pa ni. Tako močno se človek veseli tega časa prižiganja luči, ker vedno znova in vsako leto bolj hrepeni po spremembi in jo potrebuje, tople, vesele spremembe, svetle luči v svojem težkem življenju. In začne se s táko majhno lučjo. Z drobno spremembo. Z eno težko besedo. Z eno minuto truda. Z enim samim korakom v drugo smer, kot sem je vajen.

Budnost in čuječnost sta tako različni od tega, s čimer si ponavadi zapolnjujemo »veseli december«. A več luči v svet in v moje življenje ne pride tako, da pozabimo na temo. Tema obstaja, resnična je in težka in kruta. In jaz sredi nje. Luč pomeni vedeti za temo, okusiti jo in jo spoznati in se sredi nje odločiti za drugačnost. Ker je tema tema in ne luč. Zato je treba za luč najprej postati pozoren. Kdor ne vidi teme, ne vidi luči. In kdor ne vidi luči, ne vidi teme. Za več luči je treba najprej več treznosti in realnosti. In ponižnosti. V tisti skrivnostni tišini sklonjene glave in ranjenega srca se pričenja advent. Prihod.