Anthony Doerr: Vsa ta nevidna svetloba

Kako najti svetlobo, če si slep? In kako jo najti sredi noči črne črne vojne?

Kaj je pravzaprav "svetloba" v katerem koli, tudi najbolj temnem času? Ta knjiga išče odgovor na to težko, a za vsako življenje ključno vprašanje. Morda me je zato tako zelo prevzela. Ker je tako polna barv in upanja in lepote sredi tako žalostnih in grdih časov, kot so leta druge svetovne vojne. Tako polna je luči tistih, ki so slepi, in teme tistih, ki vidijo. In odgovor na vprašanje, kaj je tisto, kar je v takih (ali pa "normalnih" časih) svetloba, je lahko zgodba dveh otrok, ki sta se s tako svetlim srcem znašla sredi temnega, za vsakega otroka pretemnega sveta.

Marie-Laure je slepa deklica iz Pariza, ki ima zelo skrbnega in ljubečega očeta. Uči jo videti, tudi ko si slep. Potem pa njuno ljubeznivo življenje pretrga vdor nemške vojske in oba morata bežati. Zatečeta se v Saint-Malo, kjer pa deklica kmalu ostane sama s svojim čudaškim stricem. In z zelo dragocenim zakladom ... Vzporedno spremljamo zgodbo nadarjenega nemškega dečka Wernerja, ki živi kot sirota skupaj s svojo sestro sredi črnega porurskega rudarskega mesta. Rad ima vse vrste radiev in glasbo. Ker obvlada elektroniko, ga kmalu opazijo in pošljejo na šolanje in vzgajanje v duhu grozljivega Hitlerjevega režima. Fant kmalu pristane v vojski in krmari sredi teme, dokler ne pride do Saint-Maloja ...

Če ne zaradi drugega, je knjiga dragocen dokument, da je vojna vedno poraz obeh strani, ki se vojskujeta, ker v njej ni zmagovalcev. In to verjetno najbolj občutijo prav otroci. Ne gre pa samo za to. Gre predvsem za zgodbo o pomembnosti odločitve, ki jo mora sprejeti vsak od nas, da bo iskal svetlobo. Tudi če je slep. Tudi če je globoko pod zemljo. Ker svetloba vedno je, čeprav nevidna.

Pet zvezdic.