Kako se rešiti

Dogajanje na Kalvariji je grozljivo. Vsi strmijo v križ in mrmrajo eno samo stvar: »Reši samega sebe …«

Ta stavek nam je znan. Vsak visi na križu svojega trpljenja. In za vsakogar pride črna ura nesmisla. Težka ura, v kateri je vse, kar se sliši v glavi in povsod naokrog, samo: »Reši samega sebe …« Človek se s tem stavkom vrti okoli sebe. Tako, misli, bo našel svojo rešitev. »Pogledal bom s te strani, pa z one, in bom našel rešitev.« In je ne najde. Človekov križ je nerazumljiv in nerazrešljiv. Ne bomo stopili z njega, ker tega preprosto ne moremo.

To ni pesimističen, temveč realističen razmislek. Tako je; sebe ne moremo rešiti. Vendar pa to ne pomeni, da ne moremo biti rešeni. Lahko smo rešeni, vendar samo, če nas reši nekdo drug. Pa ne le tako, da tisti nekdo pomaga meni, temveč tudi tako, da jaz pomagam njemu.

»Še danes boš z menoj v raju,« reče Jezus razbojniku, ki edini v tej nesmiselnosti križa ne gleda na (svoj) križ, ampak na človeka, ki trpi ob njem. Edini človek, ki daje človeku ob sebi obraz. Edini človek, ki je sposoben stopiti ven, iz sebe, in videti drugega. In tako sta rešena oba.

Ker »biti rešen« ni neka abstraktna stvar, temveč čisto preprost občutek sreče, ko te ima nekdo rad. Ker se v raj se ne pride sam, ampak skupaj.

V svoji črni uri, zatopljen v svoje temne misli, sem se v ritualu vsakdanjika prebijal skozi gnečo na postaji Barberini. Tam je bil mož, ki ni znal vstopiti čez vratca. V avtomatu je pozabil karto. Segel sem po njej in mu jo podal. In njegov obraz … takega, si predstavljam, je imel Jezus za desnega razbojnika, v drami, v črnini tistega kalvarijskega petka … »Še danes boš z menoj v raju.«

To pomeni biti rešen. Doživeti takle smehljaj.