Besede za srce

Adventni čas pričenjamo z nalogo, ki nam jo Kristus polaga na srce: »Vratarju je naročil, naj čuje.« (Mr 13,34)  Biti vratar je pomembna naloga. Vratar ima kljuko v rokah in samo on je tisti, ki koga spusti notri v hišo ali pa ne. Odgovoren je za to, kaj se bo v hiši zgodilo: ali bo v njej mir ali katastrofa, ali jo bo kdo olepšal ali razdejal, uničil, izropal. Biti mora torej nekdo, ki se ga ne prinese naokrog, ki trezno razmišlja, nekdo, ki opazuje ter razume svet in njegove ukane. Nekdo, ki je previden.  Kaj je pred vrati?  Samo mi smo vratarji lastnega srca.  Toda kaj vse se znajde pred našimi vrati! In vse to nas prepričuje, da spada v naše srce. Težko jim je ne verjeti! Pod pretvezo sreče, zadovoljstva, dobrega počutja, ugajanja drugim bi rado v nas vstopilo kraljestvo trgovcev. Toda zanje smo samo potrošniki, tisti, ki skrbijo za njihov dobiček. Pod pretvezo svobode bi v nas radi stopili usmerjevalci mnenja in sodobnih »vrednot«. Toda radi bi samo to, da bi po...

Kaj je bil tistile človek, oropan, ranjen in napol mrtev v jarku ob cesti iz Jeruzalema v Jeriho, duhovniku in levitu, in kdo je bil isti človek nekemu popotnemu Samarijanu, to je pomembno vprašanje, ki si ga moramo odgovoriti, ko beremo to znano priliko. Za pomembno vprašanje gre, do kdaj nam je človek še človek, za staro vprašanje, ki se ga lotevajo tudi Grki z Antigono, za zgodbo, ki nam skuša dopovedati, da smo ljudje drug drugemu »bližnji« – ali pa nismo več ljudje. Ker ne živimo namreč slučajno drug z drugim, zato tudi ne moremo živeti drug mimo drugega.  Kar bližnjega dela bližnjega, pa je bližina , ne oddaljenost, bližina, ne ravnodušnost, da nas njegove bolečine bolijo in njegovo veselje veseli, da ima svoje dostojanstvo, ki mu ga nič in nihče ne more vzeti, da ga torej ne izvzamemo iz svojega življenja, kakor da bi bil tujek, ki moti in ne spada vanj, ne, treba ga je razumeti kot nekaj normalnega za moje življenje, nekaj, kar je njegov sestavni del, tudi če ruši naše načr...

»Vse dni, dokler je bolan, naj gobavec prebiva ločeno; zunaj tabora naj bo njegovo bivališče!« (3 Mz 13, 46) Tako je s to stvarjo, dokler je bolan, naj bo gobavec v karanteni, naj se izogiba stikom, naj bo sam. Iz skrbi za skupnost, seveda, da se ne bi vsi okužili.  Strah  Potem pa nek gobavec pride k Jezusu in ga prosi, naj ga očisti. Kaj se skriva v ozadju te prošnje, tega prepovedanega približanja? Morda prav približanje pove, da tale ne prosi toliko ozdravljenja kot ostali (Mr 1,34), da morda ni bila samo bolezen, kar je mučilo tega možaka, da je šlo morda predvsem za samoto , ki jo trpi vsakdo v karanteni. Kajti gobavost je huda bolezen, ne zato, ker ti pred očmi razpada tvoje telo, ampak ker ti razpadajo tvoji odnosi , drug za drugim umirajo, ko se ti zaradi nalezljivosti izogibajo. Morda je gobavec prosil ozdravljenja od strahu , da bi tega odvzel ljudem, ki so se z njim srečevali, da bi ga odvzel potemtakem tudi Jezusu samemu: »Če hočeš , me moreš očistiti.« (Mr 1,40) ...

»Čujte!« (Mr 13,37) je vzklik, ki odmeva čez celotni odlomek prve adventne nedelje, njegovo nadležno ponavljanje pa ima poseben namen, da bi nam namreč tako zlezlo pod veke, da bi nas s tem prebudilo iz spanja , kar pomeni iz lastne prepričanosti, da je vse v redu , dokler je vse po moje, dokler mi niso kratene lastne pravice in svoboščine. Želi nas zmotiti, to ponavljanje, zato, da bi razumeli, kako nekaj izredno pomembnega je v življenju opazovati, kaj se dogaja , vedno, kaj se dogaja naokrog, posebno pa v nas , in razmišljati o tem.  Seveda pri tem ne gre za paranojo, za pozornost gre, ki pa jo je težko vzdrževati, če nimamo stvari ali osebe, ki bi nas k temu spodbujala, nas budila. Saj je o tem, kaj se dogaja, treba razmišljati, preden skozi naša vrata stopi kaj, kar bi nas škodljivo spremenilo, potem je že prepozno, ko se stvari, tistih navidez nedolžnih nagibov, tako zelo navadimo, da se nam zdijo naravni in neškodljivi. Prav zaradi teh Jezus vabi k pozornosti in čuječnosti....

Nisem vedel zanjo. Potem sva se srečala. Na koncertu Carmen manet sem sedel in one so jo zapele. Lepo, zares lepo. Pretresljivo je odmeval Arnesen med stoli Gallusove dvorane. Besedilo pa ... se mi je zdelo nekoliko preveč preprosto za takole veliko skladbo. Seveda sem slišal samo prvi verz: » I believe in the sun even when it is not shining. « (Verujem v sonce, tudi ko ne sije.) Ostala dva sem tisti trenutek preslišal. Nekje v meni je namreč avtomatizem, ki podobne sladkobne misli ustavlja že kar na vratih in jih pošilja proč. Tako je, ker so mi začele že presedati, pozitivne misli za lep dan in kar je temu podobnega. Preveč jih je dandanes in premalo resnice je v njih. V preddverju sem izvedel za celotno besedilo. I believe in the sun even when it is not shining, I believe in love even when I feel it not, I believe in God even when He is silent. Verujem v sonce, tudi ko ne sije, verujem v ljubezen, tudi ko je ne čutim, verujem v Boga, tudi ko molči. Zmrazilo me je po ...

3. dan adventa Za Rim nenavadno mrzel dan je dobesedno izpraznil ulice. Morda sem zato po dolgem času med vsakodnevnim hitenjem zavil v Panteon, vedel sem namreč, da tokrat na prepišnem tlaku pod največjo in najslavnejšo luknjo v Rimu res ne bo gneče. Ni je bilo. Pogled pa izjemen ... Ne vem, če sem že kdaj prej stal točno pod odprtino, tokrat pa. Pa če bi bil to samo še en dan hitenja? Veliko lepih stvari mi takole uide izpred nosa. Spomnim se, da sem si rekel, da bom - če sem že v Rimu - tole slavno mesto dodobra spoznal. Da si bom vzel čas za odkrivanje drobnih in ljubkih kotičkov, ki jih kot turist v treh dneh nimaš časa videti. Pa ni tako. Vedno samo hitenje. Vedno je treba narediti to ali ono nalogo, vedno je treba dodobra izkoristiti čas, ko si v centru, da skočiš še po kakem opravku, zaviješ v knjižnico, pogledaš za kakim popustom ali pa takoj po predavanju zdrviš na vlak, da bi ujel kosilo v Sloveniku. Hudo je, da ni časa. Kdaj ga niti ne more biti. A večinokrat je to s...

Dogajanje na Kalvariji je grozljivo. Vsi strmijo v križ in mrmrajo eno samo stvar: »Reši samega sebe …« Ta stavek nam je znan. Vsak visi na križu svojega trpljenja. In za vsakogar pride črna ura nesmisla. Težka ura, v kateri je vse, kar se sliši v glavi in povsod naokrog, samo: »Reši samega sebe …« Človek se s tem stavkom vrti okoli sebe. Tako, misli, bo našel svojo rešitev. »Pogledal bom s te strani, pa z one, in bom našel rešitev.« In je ne najde. Človekov križ je nerazumljiv in nerazrešljiv. Ne bomo stopili z njega, ker tega preprosto ne moremo. To ni pesimističen, temveč realističen razmislek. Tako je; sebe ne moremo rešiti. Vendar pa to ne pomeni, da ne moremo biti rešeni. Lahko smo rešeni, vendar samo, če nas reši nekdo drug. Pa ne le tako, da tisti nekdo pomaga meni, temveč tudi tako, da jaz pomagam njemu. » Še danes boš z menoj v raju, « reče Jezus razbojniku, ki edini v tej nesmiselnosti križa ne gleda na (svoj) križ, ampak na človeka, ki trpi ob njem. Edini človek, ...

» Sploh vam ni treba priti v Kalkuto, da bi odkrili Jezusa v najbolj ubogih med ubogimi. Najbolj ubogi so prav tam, kjer ste, zelo pogosto v vaših lastnih družinah. « (sv. Mati Terezija) Lani je v Rimu potekala sinoda o družini. Cerkveno učiteljstvo se je zbralo, da bi skupaj natuhtali smernice, kako delovati v družini sedanjega časa, to je v družini, ki so jo ranile ločitve in podobne sodobne bolečine. Vsi so pričakovali, da bo papež na koncu izdal dokument, v katerem bo pisalo, kako pristopati do katere družine, komu dovoliti zakramente in komu ne in podobne pravne rešitve. Pa je spet vse presenetil, če že ne šokiral. Odločil je, naj se vsak primer obravnava zase . Marsikdo je zavihal nos nad tem. To namreč vključuje velik napor, da pogledamo , doživimo in vstopimo v zgodbo vsakega človeka, da bi ga razumeli, preden ga začnemo soditi. Vendar drugače res ne gre. Mi bi radi vsakega človeka skrčili v svojo lastno zgodbo, v svoja lastna merila. Radi bi ga naredili za svojega sužn...