Ubogi pred mojim pragom

»Sploh vam ni treba priti v Kalkuto, da bi odkrili Jezusa v najbolj ubogih med ubogimi. Najbolj ubogi so prav tam, kjer ste, zelo pogosto v vaših lastnih družinah.« (sv. Mati Terezija)

Lani je v Rimu potekala sinoda o družini. Cerkveno učiteljstvo se je zbralo, da bi skupaj natuhtali smernice, kako delovati v družini sedanjega časa, to je v družini, ki so jo ranile ločitve in podobne sodobne bolečine. Vsi so pričakovali, da bo papež na koncu izdal dokument, v katerem bo pisalo, kako pristopati do katere družine, komu dovoliti zakramente in komu ne in podobne pravne rešitve. Pa je spet vse presenetil, če že ne šokiral. Odločil je, naj se vsak primer obravnava zase.

Marsikdo je zavihal nos nad tem. To namreč vključuje velik napor, da pogledamo, doživimo in vstopimo v zgodbo vsakega človeka, da bi ga razumeli, preden ga začnemo soditi. Vendar drugače res ne gre. Mi bi radi vsakega človeka skrčili v svojo lastno zgodbo, v svoja lastna merila. Radi bi ga naredili za svojega sužnja, za služabnika naših meril in prepričanj. Vendar to ne gre. Vsak človek je prevelik za moja merila. In kdor tega ne bo razumel, ne bo mogel nikogar imeti rad.

Naše prvo dejanje, ki ga moramo narediti kot ljudje, je stopiti na tujo zemljo človekovega sveta in ga občudovati. Spoznati ga in ga tako vzljubiti. Kdor namreč ne pozna človeka, ga ne more imeti rad. Kdor pa nima človeka rad, ga nima pravice soditi.

Ubogi našega časa namreč niso toliko tisti, ki prosijo za moko in krompir, temveč še veliko bolj tisti, ki prosijo za naš čas in našo pozornost. Ljudje, ki hodijo mimo nas in jih ne vidimo – in jih ne poznamo. In to niso tujci na ulicah daljnih mest. To so ljudje, ki živijo ob nas, pri naših vratih, v naši družini, v naši pisarni, v naši vasi, in bi radi jedli od drobtin, ki padajo z naše mize. Pa jih ne dobijo.

Pa bi jim jih takoj dali. Če bi le vedeli, da so oni tisti, ki prosijo za našo srečo.