Preskoči na glavno vsebino

Alarm


»Čujte!« (Mr 13,37) je vzklik, ki odmeva čez celotni odlomek prve adventne nedelje, njegovo nadležno ponavljanje pa ima poseben namen, da bi nam namreč tako zlezlo pod veke, da bi nas s tem prebudilo iz spanja, kar pomeni iz lastne prepričanosti, da je vse v redu, dokler je vse po moje, dokler mi niso kratene lastne pravice in svoboščine. Želi nas zmotiti, to ponavljanje, zato, da bi razumeli, kako nekaj izredno pomembnega je v življenju opazovati, kaj se dogaja, vedno, kaj se dogaja naokrog, posebno pa v nas, in razmišljati o tem. 

Seveda pri tem ne gre za paranojo, za pozornost gre, ki pa jo je težko vzdrževati, če nimamo stvari ali osebe, ki bi nas k temu spodbujala, nas budila. Saj je o tem, kaj se dogaja, treba razmišljati, preden skozi naša vrata stopi kaj, kar bi nas škodljivo spremenilo, potem je že prepozno, ko se stvari, tistih navidez nedolžnih nagibov, tako zelo navadimo, da se nam zdijo naravni in neškodljivi. Prav zaradi teh Jezus vabi k pozornosti in čuječnosti. 

Kako dobro spati 

Kako ta sistem deluje v človeku, je odlično raziskal režiser J. Orlowski, avtor dokumentarca »The Social Dilemma« (»Družbena zagata«), v katerem je temeljito razgalil ozadje vedno pomembnejših dejavnikov naše družbe, Facebooka, Twitterja in Googla. V njem je pojasnil zasnovo teh programov, tako so narejeni, da od nas dobijo čimveč všečkov in klikov, saj vsak od njih oglaševalcu in lastniku omrežja prinese dobiček. Zato je seveda v njihovem ozadju mehanizem, ki uporabniku čimvečkrat v pozornost postavi stvari, ki so mu všeč, da bi tako večkrat kliknil nanje, ne samo z reklamami, tudi z objavami in mnenji je tako. 

Kako zelo je to spremenilo družbo, v kateri živimo! Posledica te filozofije je namreč, da uporabnik vedno znova in vedno večkrat pred oči dobiva samo mnenja, ki so mu všeč in s katerimi se strinja, medtem ko je nasprotujočih vedno manj. Tako počasi dobiva vtis, da je njegovo mnenje edino pravilno, saj se z njim strinja »večina« ljudi, in da se zato tisti, ki meni nasprotno, zagotovo moti. Ravno ta pa povsem isto misli o njem – in tako smo, kjer smo, v popolnoma polariziranem svetu, zaspani v lastnem prav, v katerem nihče od nas nima uravnotežene predstave o dogodkih, o idejah, o vrednotah. In razdalja med nami je vedno večja in vedno globlja … 

Kako se zbuditi 

»Čuti« oz. biti buden zato v naši sedanjosti pomeni biti dovolj samokritičen oz. dovoliti ostati pri sebi nekomu, ki se z nami ne strinja, ki nam oporeka, ki nas moti v naši sveti prepričanosti. Ob nasprotnem mnenju se namreč lahko vedno prepričamo, ali mar res zasledujemo tisto, v kar verjamemo, in če res verjamemo v lepo, sveto, dobro; vedno lahko preverimo, kdo stoji pred vrati naše hiše, ali »hišni gospodar« (Mr 13,35) ali kak nepridiprav. 

Morda nas bo prav ta nebodigatreba pravočasno zbudil, da ne bi zamudili Gospodovega prihoda. In veliko bolje je, da nas kaj zbudi prevečkrat, kot da nas sploh ne …

(misel ob 1. adventni nedelji, leto B)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več