Alarm


»Čujte!« (Mr 13,37) je vzklik, ki odmeva čez celotni odlomek prve adventne nedelje, njegovo nadležno ponavljanje pa ima poseben namen, da bi nam namreč tako zlezlo pod veke, da bi nas s tem prebudilo iz spanja, kar pomeni iz lastne prepričanosti, da je vse v redu, dokler je vse po moje, dokler mi niso kratene lastne pravice in svoboščine. Želi nas zmotiti, to ponavljanje, zato, da bi razumeli, kako nekaj izredno pomembnega je v življenju opazovati, kaj se dogaja, vedno, kaj se dogaja naokrog, posebno pa v nas, in razmišljati o tem. 

Seveda pri tem ne gre za paranojo, za pozornost gre, ki pa jo je težko vzdrževati, če nimamo stvari ali osebe, ki bi nas k temu spodbujala, nas budila. Saj je o tem, kaj se dogaja, treba razmišljati, preden skozi naša vrata stopi kaj, kar bi nas škodljivo spremenilo, potem je že prepozno, ko se stvari, tistih navidez nedolžnih nagibov, tako zelo navadimo, da se nam zdijo naravni in neškodljivi. Prav zaradi teh Jezus vabi k pozornosti in čuječnosti. 

Kako dobro spati 

Kako ta sistem deluje v človeku, je odlično raziskal režiser J. Orlowski, avtor dokumentarca »The Social Dilemma« (»Družbena zagata«), v katerem je temeljito razgalil ozadje vedno pomembnejših dejavnikov naše družbe, Facebooka, Twitterja in Googla. V njem je pojasnil zasnovo teh programov, tako so narejeni, da od nas dobijo čimveč všečkov in klikov, saj vsak od njih oglaševalcu in lastniku omrežja prinese dobiček. Zato je seveda v njihovem ozadju mehanizem, ki uporabniku čimvečkrat v pozornost postavi stvari, ki so mu všeč, da bi tako večkrat kliknil nanje, ne samo z reklamami, tudi z objavami in mnenji je tako. 

Kako zelo je to spremenilo družbo, v kateri živimo! Posledica te filozofije je namreč, da uporabnik vedno znova in vedno večkrat pred oči dobiva samo mnenja, ki so mu všeč in s katerimi se strinja, medtem ko je nasprotujočih vedno manj. Tako počasi dobiva vtis, da je njegovo mnenje edino pravilno, saj se z njim strinja »večina« ljudi, in da se zato tisti, ki meni nasprotno, zagotovo moti. Ravno ta pa povsem isto misli o njem – in tako smo, kjer smo, v popolnoma polariziranem svetu, zaspani v lastnem prav, v katerem nihče od nas nima uravnotežene predstave o dogodkih, o idejah, o vrednotah. In razdalja med nami je vedno večja in vedno globlja … 

Kako se zbuditi 

»Čuti« oz. biti buden zato v naši sedanjosti pomeni biti dovolj samokritičen oz. dovoliti ostati pri sebi nekomu, ki se z nami ne strinja, ki nam oporeka, ki nas moti v naši sveti prepričanosti. Ob nasprotnem mnenju se namreč lahko vedno prepričamo, ali mar res zasledujemo tisto, v kar verjamemo, in če res verjamemo v lepo, sveto, dobro; vedno lahko preverimo, kdo stoji pred vrati naše hiše, ali »hišni gospodar« (Mr 13,35) ali kak nepridiprav. 

Morda nas bo prav ta nebodigatreba pravočasno zbudil, da ne bi zamudili Gospodovega prihoda. In veliko bolje je, da nas kaj zbudi prevečkrat, kot da nas sploh ne …

(misel ob 1. adventni nedelji, leto B)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več