Verujem v sonce

Nisem vedel zanjo. Potem sva se srečala. Na koncertu Carmen manet sem sedel in one so jo zapele. Lepo, zares lepo. Pretresljivo je odmeval Arnesen med stoli Gallusove dvorane. Besedilo pa ... se mi je zdelo nekoliko preveč preprosto za takole veliko skladbo. Seveda sem slišal samo prvi verz: »I believe in the sun even when it is not shining.« (Verujem v sonce, tudi ko ne sije.) Ostala dva sem tisti trenutek preslišal. Nekje v meni je namreč avtomatizem, ki podobne sladkobne misli ustavlja že kar na vratih in jih pošilja proč. Tako je, ker so mi začele že presedati, pozitivne misli za lep dan in kar je temu podobnega. Preveč jih je dandanes in premalo resnice je v njih.

V preddverju sem izvedel za celotno besedilo.

I believe in the sun even when it is not shining,
I believe in love even when I feel it not,
I believe in God even when He is silent.
Verujem v sonce, tudi ko ne sije,
verujem v ljubezen, tudi ko je ne čutim,
verujem v Boga, tudi ko molči.

Zmrazilo me je po hrbtu. Ne toliko zaradi besedila. Zaradi avtorja, ki ga je napisal. Zaradi zgodbe za tem zelo preprostim – in ravno zaradi nje tako močnim besedilom. Besede naj bi našli vrezane na zidu celice nekega koncentracijskega taborišča. Morda je res, morda ni. Toda nekaj težkega je moralo roditi te verze, tudi če jih niso našli v Auschwitzu ali Kölnu, nekaj resničnega kot je življenje, za njimi je vera, izluščena v trdih urah bojev in obupa, resnica, za katero smo se ljudje odločili v neki temni uri na mrzlem dnu svojega obstajanja. Kar naenkrat je bilo besedilo drugačno, drugače sem ga slišal. In odtlej me vsakič znova pretrese do globin. Do joka, bi rekel, če ne bi bil moški, ker moški pač v tem svetu ne smemo jokati.

Ta zgodba bi lahko šla mimo mene, kot jih gre nešteto. Prehitro hodim, to življenje ni kakor Camino, kjer so me žulji in boleče mišice upočasnili, ne, v tem svetu se teče naprej, četudi si sam, četudi si prekleto sam in te boli srce. Samo cilji so pomembni. Samo da napišem članek, samo da dokončam pridigo, da opravim z veroukom, da plačam račune, da uredim arhiv … Zato je vse okoli mene površno, ker sem površen sam. In ne vidim, ne razumem stvari, ki se skrivajo pod površjem sosedskih zamer in nemirnih najstnikov. Samo gola dejstva, samo razburkano gladino. Od razočaranja nad svetom, ki ga ne poznamo, od tega je vsa ta tema pred našimi očmi.

Pa bi bilo treba samo poslušati. Sonce niso samo pozitivne misli, sonce so besede, rojene v življenju, kakršno pač je. Iskrene, čiste in dragocene besede, ki jih slišijo samo tisti, ki se zmorejo ustaviti. Ki tako dopustijo, da jih življenje rani z vso svojo krutostjo, namesto da bi mu poskušali ubežati. Ker lahko samo tisti, ki pozna življenje do obisti, ki se zaradi njega smeje in joče, izvleče nožič iz žepa in vreže na zid svoje celice: Verujem v sonce, tudi ko ne sije.

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, november 2018)