3. dan adventa
Za Rim nenavadno mrzel dan je dobesedno izpraznil ulice. Morda sem zato po dolgem času med vsakodnevnim hitenjem zavil v Panteon, vedel sem namreč, da tokrat na prepišnem tlaku pod največjo in najslavnejšo luknjo v Rimu res ne bo gneče. Ni je bilo. Pogled pa izjemen ... Ne vem, če sem že kdaj prej stal točno pod odprtino, tokrat pa. Pa če bi bil to samo še en dan hitenja?
Veliko lepih stvari mi takole uide izpred nosa. Spomnim se, da sem si rekel, da bom - če sem že v Rimu - tole slavno mesto dodobra spoznal. Da si bom vzel čas za odkrivanje drobnih in ljubkih kotičkov, ki jih kot turist v treh dneh nimaš časa videti. Pa ni tako. Vedno samo hitenje. Vedno je treba narediti to ali ono nalogo, vedno je treba dodobra izkoristiti čas, ko si v centru, da skočiš še po kakem opravku, zaviješ v knjižnico, pogledaš za kakim popustom ali pa takoj po predavanju zdrviš na vlak, da bi ujel kosilo v Sloveniku. Hudo je, da ni časa. Kdaj ga niti ne more biti. A večinokrat je to samo navada. Navajeni smo hiteti, drugače pač ne znamo.
Tako človek ropa samega sebe za tisto, kar mu je podarjeno, pa tega nima časa opaziti in vzeti in zaužiti.
Včeraj sem sklenil, da bom spet začel več fotografirati. Da se bom spet učil gledati. Se ustaviti. Videti. Se tako nahraniti s tistim, kar mi je podarjeno. To bo moje darilo samemu sebi: da bom znal videti darila, ki mi jih daje vsak dan. Ne pa lačen iskati lažnih nadomestil.
Advent naj bi bil čas ustavljanja in ne divjanja, čas vstopa vase, čas miru. Ne pustite se prepričati, da opraviti vse svoje dolžnosti tudi pomeni biti srečen.
Za Rim nenavadno mrzel dan je dobesedno izpraznil ulice. Morda sem zato po dolgem času med vsakodnevnim hitenjem zavil v Panteon, vedel sem namreč, da tokrat na prepišnem tlaku pod največjo in najslavnejšo luknjo v Rimu res ne bo gneče. Ni je bilo. Pogled pa izjemen ... Ne vem, če sem že kdaj prej stal točno pod odprtino, tokrat pa. Pa če bi bil to samo še en dan hitenja?
Veliko lepih stvari mi takole uide izpred nosa. Spomnim se, da sem si rekel, da bom - če sem že v Rimu - tole slavno mesto dodobra spoznal. Da si bom vzel čas za odkrivanje drobnih in ljubkih kotičkov, ki jih kot turist v treh dneh nimaš časa videti. Pa ni tako. Vedno samo hitenje. Vedno je treba narediti to ali ono nalogo, vedno je treba dodobra izkoristiti čas, ko si v centru, da skočiš še po kakem opravku, zaviješ v knjižnico, pogledaš za kakim popustom ali pa takoj po predavanju zdrviš na vlak, da bi ujel kosilo v Sloveniku. Hudo je, da ni časa. Kdaj ga niti ne more biti. A večinokrat je to samo navada. Navajeni smo hiteti, drugače pač ne znamo.
Tako človek ropa samega sebe za tisto, kar mu je podarjeno, pa tega nima časa opaziti in vzeti in zaužiti.
Včeraj sem sklenil, da bom spet začel več fotografirati. Da se bom spet učil gledati. Se ustaviti. Videti. Se tako nahraniti s tistim, kar mi je podarjeno. To bo moje darilo samemu sebi: da bom znal videti darila, ki mi jih daje vsak dan. Ne pa lačen iskati lažnih nadomestil.
Advent naj bi bil čas ustavljanja in ne divjanja, čas vstopa vase, čas miru. Ne pustite se prepričati, da opraviti vse svoje dolžnosti tudi pomeni biti srečen.
Komentarji
Objavite komentar