Iz čakanja v pričakovanje

2. dan adventa


Kako veliko mora človek v svojem življenju čakati! Čakamo na postaji, da pripelje avtobus, čakamo, da dozorijo češnje, čakamo, da dobimo rezultate izpita, čakamo na prijatelja, ki ima priti prišel, čakamo v vrsti pred ambulanto ali pred blagajno, čakamo na počitnice ... Veliko čakamo. In si svoje čakanje na razne načine zapolnjujemo. Morda z branjem, morda s klepetom, nekateri z molitvijo, povečini pa kar s telefonom. Lepše je. Tako ta najbolj osovraženi čas, čas čakanja, hitreje mine.

Ker smo fast-food generacija, ne razumemo, zakaj bi morali na nekaj čakati, če pa lahko to dobimo takoj. Toda dogaja se zanimiva stvar. Ne glede na to, da poskušamo vse imeti hitro in takoj, še vedno ostajajo stvari, ki jih moramo čakati. Ker je to očitno del našega življenja, ki nikdar ne bo izginil. Morda je torej čas čakanja vedno potrebno imeti. In morda časa, ki ga porabimo za čakanje, ne bi smeli polniti z ničimer. Ker ga očitno moramo imeti. Moramo imeti prazen čas, čas niča. Za kaj? Ne vem. Menda zato, da nas spremeni. Ker po čakanju gotovo nisi več tak, kot si bil. Morda je to nekakšno zorenje ...

In mislim, da je od nas odvisno to, v kaj bomo v svojem čakanju dozoreli. V mirnega človeka ali v živčno razvalino, v hvaležnega obdarovanca ali v grenkega razočaranca. Odvisno od tega, ali kaj čakamo ali kaj pričakujemo. Ko bo čas čakanja postal čas pričakovanja, se bomo spremenili tudi sami.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več