Pogum, prvi korak krščanstva

Hoditi za Jezusom, potovati po svetu z njim na čelu, biti kristjan, torej, je zahtevna stvar, Jezus glede tega nič ne okoliši. »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslónil.« (Lk 9,58) Nobene gotovosti nima niti njegov učenec, nobene garancije, nobenih zagotovljenih koristi, bonusov, popustov, še več, kvečjemu to pomeni biti nekdo, ki mu je v življenju težko, ker je težko delati nekaj, kar je prav, vedno, to namreč od človeka zahteva izbirati med pomembnim in bolj pomembnim, in je zato treba veliko zapuščati vse, se mnogočemu odreči, celo tistemu, kar se ti morda danes zdi sveto in pomembno: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« (Lk 9,60)

Povejmo drugače, biti kristjan preprosto pomeni biti zelo pogumen človek, skorajda že predrzen, to ni pot za bojazljive preračunljivce, to je pot nekoga, ki zaupa in stopi tja, v kar ga vabi njegov Učenik, tudi če je to popoln skok v meglo. Prava antireklama za krščanstvo.

Etičnost

Vendar pa ima Jezus močan razlog, da od svojih sledilcev pričakuje hrabrost in nič manj kot to. »Samo če smo pogumni, smo lahko tudi etični,« pravi dr. Nina Krajnik, zato je to tisto, kar Jezusov učenec mora imeti. Ker je za kristjana etičnost normativ, te pa potemtakem ni, če ni človek pripravljen tvegati tudi svojega življenja za nekaj, kar je dobro, lepo in sveto. Ko gre za etičnost, gre namreč za upor, za plavanje proti toku, za odkrito nasprotovanje splošnemu. Ljudje smo pač nekako potihem zaobljubljeni udobnosti, potuhnjenosti, preračunljivosti, koristi, tudi skrivanju v imenu lastnega – fizičnega in družbenega – preživetja.

Je pa v življenju tako, da se vsaj enkrat zagotovo pride v situacijo, v kateri ni mogoče napraviti kompromisa, ko je mogoče samo na eno ali na drugo stran, ko razumemo, da je v neskončnem kompromisu smrt. »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« (Lk 9,62)

Se splača?

Zato je etičnost nekaj, kar nujno vzbuja preganjanje in zaničevanje, nasprotovanje, ne samo ljudi, tudi v človekovi notranjosti pride do upora, ko bi se moral človek odpovedati tistemu, kar se mu zdi, da mu pripada, da mu sploh omogoča življenje. »Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in se znašel v njem.« (Flp 3,8-9)

Res, za to, da bi živeli evangelij, ki je višek etičnosti, brez poguma ne gre. Toda zakaj bi kdo počel vse to? Zakaj bi tvegal svoje življenje za neko idejo, za to, kar je prav, namesto da bi oportunistično preživel? Seveda se da tudi brez evangelija in tega, kar ta zahteva. Toda – če nimaš ničesar, zaradi česar bi hotel tudi umreti, imaš sploh kaj, zaradi česar se splača živeti?

(misel ob 13. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov. Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik