Preskoči na glavno vsebino

Odpoved, križ in hoja


Velikokrat smo že slišali to Jezusovo vprašanje, »kdo sem«, pa ne govorim o evangeljskih vrsticah, pravzaprav nam ga postavlja kar naprej, v vseh življenjskih situacijah, posebno v tistih bolj dvomljivih, ko naša pripadnost Jezusu in njegovemu pogledu na življenje od nas terja veliko žrtev, celo trpljenja. Ravno zaradi takih situacij moramo dojeti, da je vprašanje o njegovi identiteti – trenutek, ko mora učenec razčistiti komu in zakaj mu sledi – tako zelo pomembno, ker s tem rešujemo ne pogled na Jezusa, temveč sami nase. 

Je namreč tako: učenec je tisti, ki hodi za svojim učiteljem, ne v fizičnem smislu, temveč na ravni dejanj, odločitev, vrednot, ki torej posnema svojega mentorja. Iti za njim pa v kristjanovem primeru pomeni, naj se učenec »odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi« (Lk 9,23) za Jezusom. To naj bi bilo enako temu, kar je o sebi rekel Jezus, da »ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo vstal.« (Lk 9,22) Govorimo o istih stvareh, o trpljenju, smrti in vstajenju, tako v Jezusovi velikonočni zgodbi, kot tudi v velikonočni zgodbi Jezusovega učenca. Ta je v »odpovedi sebi«, »križu« in »hoji«. 

Odpoved 

»Odpoved sebi« seveda ni nikakršno samoponiževanje, ravno nasprotno, pomeni postaviti samega sebe na pravo mesto v svojem življenju, tja, kamor nas je hotel imeti Bog, gre torej za ovrednotenje pomena lastnega življenja. Za nekaj velikega smo bili namreč ustvarjeni in poslani na svet, za neko idejo o nas, ki nam brsti v prsih, ne za pritlehno služenje trenutnim željam. Dati življenje pred trenutek, to pomeni odpovedati se sebi, postati nekaj večjega od tega, kar sem zdaj. Ker je to tisto, s čimer naše življenje dobi vrednost. 

Križ 

S tem je povezana tudi druga poteza Jezusovega učenca, »nositi križ«, kar ni neko prostovoljno mučenje, temveč čisto preprosto izpolnjevanje svojih dolžnosti, ki so ravno tako težke kot križ in ki jim je ravno tako težko ubežati. So pač nekaj, kar nam je potrebno storiti, zaradi tistega, zaradi česar smo na svetu. Naše poslanstvo in identiteta raseta sredi naših dolžnosti, te nam pomagajo, da zastavimo življenje nekoliko bolj dolgoročno, kot bi ga sicer. 

Hoja 

In nazadnje »hoja«, torej nekaj aktivnega, hoja, ki pomeni tudi spotikanje in padanje, hoja, ki gre tudi v napačno smer, toda hoja, vedno, kar naprej, vztrajanje v tem, kar živim kot učenec, ker je treba hoditi, tako se premaguje nesmisle na tej težki poti za Jezusom. Hoditi je treba in se ne ustaviti, tudi če se mi to zdi popolnoma brez smisla in škodljivo, ker je to proces, rast, kar se v meni dogaja, medtem ko hodim. Vstajenje namreč ni stvar trenutka, temveč dozorelosti. »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgúbil; kdor pa izgubí svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.« (Lk 9,24)

(misel ob 12. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Sami ne moremo nositi

Življenje je pretežko, da bi ga nosili sami. Tako razumem Jezusove stavke, ki jih začne s »še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi« (Jn 16,12), dokler ste sami, namreč, dokler še ni prišel »Duh resnice« (Jn 16,13), ga ne morete nositi.  Tudi zanj je bilo življenje pretežko, celo velikonočna zgodba, v kateri smo si ga tako velikokrat naslikali kakor nekega »supermana«, je tudi bila zanj pretežka, zato je razumel, s svojo šibkostjo je očitno pokazal, da potrebuje pomoč. Simon iz Cirene je stopil zraven (Mr 15,21), Jožef in Arimateje (Mr 15,43), pa še kdo, in tudi na križu je klical na pomoč: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,46) Skratka, hotel je vedno biti v skupnosti , nikoli sam. In je s tem povedal veliko resnico o našem Bogu, pokazal se je kot nepopoln, dokler je sam, zato mu tudi rečemo, da je »Nikoli Sam« – ali Sveta Trojica, če želite z drugim izrazom – tako mu je ime.  Ukrojen kot skupnost  In prav to je menda kar ključni poudarek njegovega razod

Nihče lačen

» Vsi so jedli in se nasitili. « (Lk 9,17) To je treba vedeti: vsi , ki so prišli do Jezusa, so jedli in se nasitili, nihče ni odšel lačen domov. Ker Jezus vedno da človeku tistega, kar potrebuje, od njega nikoli ne odidemo praznih rok.  Prav zato je treba k Jezusu, ko smo lačni. Povejmo drugače, ko smo utrujeni življenja, kadar blodimo in delamo neumnosti, ko smo grdi, umazani, grešni, ko smo celo samemu sebi nevredni ljubezni, saj jo takrat najbolj potrebujemo. Ponavadi delamo drugače, navadili smo se, ne vem, kje, ali v družini ali v cerkvi, da kruh, obhajilo dobijo samo tisti, ki so bili »pridni« in si ga zaslužijo, da torej morajo lačni še naprej stradati, siti pa se z njim preobjedajo. In navadili smo se, ne vem, kje, da se takrat, kadar najbolj potrebujemo nežne ljubezni, tej najbolj upiramo in se je branimo, kot bi se lačen branil kruha.  Toda če smo lačni, potrebujemo kruha. Če smo grešni, potrebujemo ljubezni. Zato moramo k Jezusu. Zato moramo jesti njegovega kruha.  Vendar p

Duh sprejemanja

Vsi imamo težave s sprejemanjem življenja, kakršno je, pa ne govorimo samo o težkih boleznih, o smrtih, ki nas prizadenejo, morda celo uničijo, o zidovih nesmisla, pred katere pridemo, tudi o tem, vendar pa prav tako o čisto navadnem vsakdanjiku, kako težko je recimo sprejeti že vsak najmanjši poraz, da se ti je na primer zažgalo kosilo ali da je šel tvoj trud z otroki popolnoma v nič. Menda bodo za to krive kar predstave, ki smo si jih ustvarili o njem, češ, táko in táko mora biti »dobro življenje«, to in to moram v njem doseči in doživeti, sicer ni vredno piškavega oreha. In se sprašujem, od kod so zašle vame, kdo nam je povedal, kaj je dobro in kaj slabo življenje, saj je menda življenje vsakega človeka povsem drugačno, neprimerljivo, ukrojeno po meri. Se ni zato nekoliko neumno spraševati, ali je boljše življenje opice ali krave, Janeza Novaka ali Kim Kardashian?  Učne ure  Morda pa je zato tako, ker smo začeli življenje dojemati kot izpit , kjer se z zavistjo oziraš na tiste, ki s

Domovini

O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, ostrmi pred tem čudom Božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo r