Odpoved, križ in hoja

Velikokrat smo že slišali to Jezusovo vprašanje, »kdo sem«, pa ne govorim o evangeljskih vrsticah, pravzaprav nam ga postavlja kar naprej, v vseh življenjskih situacijah, posebno v tistih bolj dvomljivih, ko naša pripadnost Jezusu in njegovemu pogledu na življenje od nas terja veliko žrtev, celo trpljenja. Ravno zaradi takih situacij moramo dojeti, da je vprašanje o njegovi identiteti – trenutek, ko mora učenec razčistiti komu in zakaj mu sledi – tako zelo pomembno, ker s tem rešujemo ne pogled na Jezusa, temveč sami nase.

Je namreč tako: učenec je tisti, ki hodi za svojim učiteljem, ne v fizičnem smislu, temveč na ravni dejanj, odločitev, vrednot, ki torej posnema svojega mentorja. Iti za njim pa v kristjanovem primeru pomeni, naj se učenec »odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi« (Lk 9,23) za Jezusom. To naj bi bilo enako temu, kar je o sebi rekel Jezus, da »ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo vstal.« (Lk 9,22) Govorimo o istih stvareh, o trpljenju, smrti in vstajenju, tako v Jezusovi velikonočni zgodbi, kot tudi v velikonočni zgodbi Jezusovega učenca. Ta je v »odpovedi sebi«, »križu« in »hoji«.

Odpoved

»Odpoved sebi« seveda ni nikakršno samoponiževanje, ravno nasprotno, pomeni postaviti samega sebe na pravo mesto v svojem življenju, tja, kamor nas je hotel imeti Bog, gre torej za ovrednotenje pomena lastnega življenja. Za nekaj velikega smo bili namreč ustvarjeni in poslani na svet, za neko idejo o nas, ki nam brsti v prsih, ne za pritlehno služenje trenutnim željam. Dati življenje pred trenutek, to pomeni odpovedati se sebi, postati nekaj večjega od tega, kar sem zdaj. Ker je to tisto, s čimer naše življenje dobi vrednost.

Križ

S tem je povezana tudi druga poteza Jezusovega učenca, »nositi križ«, kar ni neko prostovoljno mučenje, temveč čisto preprosto izpolnjevanje svojih dolžnosti, ki so ravno tako težke kot križ in ki jim je ravno tako težko ubežati. So pač nekaj, kar nam je potrebno storiti, zaradi tistega, zaradi česar smo na svetu. Naše poslanstvo in identiteta raseta sredi naših dolžnosti, te nam pomagajo, da zastavimo življenje nekoliko bolj dolgoročno, kot bi ga sicer.

Hoja

In nazadnje »hoja«, torej nekaj aktivnega, hoja, ki pomeni tudi spotikanje in padanje, hoja, ki gre tudi v napačno smer, toda hoja, vedno, kar naprej, vztrajanje v tem, kar živim kot učenec, ker je treba hoditi, tako se premaguje nesmisle na tej težki poti za Jezusom. Hoditi je treba in se ne ustaviti, tudi če se mi to zdi popolnoma brez smisla in škodljivo, ker je to proces, rast, kar se v meni dogaja, medtem ko hodim. Vstajenje namreč ni stvar trenutka, temveč dozorelosti. »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgúbil; kdor pa izgubí svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.« (Lk 9,24)

(misel ob 12. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov. Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik