Preskoči na glavno vsebino

Duh sprejemanja


Vsi imamo težave s sprejemanjem življenja, kakršno je, pa ne govorimo samo o težkih boleznih, o smrtih, ki nas prizadenejo, morda celo uničijo, o zidovih nesmisla, pred katere pridemo, tudi o tem, vendar pa prav tako o čisto navadnem vsakdanjiku, kako težko je recimo sprejeti že vsak najmanjši poraz, da se ti je na primer zažgalo kosilo ali da je šel tvoj trud z otroki popolnoma v nič. Menda bodo za to krive kar predstave, ki smo si jih ustvarili o njem, češ, táko in táko mora biti »dobro življenje«, to in to moram v njem doseči in doživeti, sicer ni vredno piškavega oreha. In se sprašujem, od kod so zašle vame, kdo nam je povedal, kaj je dobro in kaj slabo življenje, saj je menda življenje vsakega človeka povsem drugačno, neprimerljivo, ukrojeno po meri. Se ni zato nekoliko neumno spraševati, ali je boljše življenje opice ali krave, Janeza Novaka ali Kim Kardashian? 

Učne ure 

Morda pa je zato tako, ker smo začeli življenje dojemati kot izpit, kjer se z zavistjo oziraš na tiste, ki so ga opravili z drugačno oceno kot ti, ko pa je pravzaprav življenje ena sama učna ura, študij tega, kako biti človek, ne kako imeti dobro življenje, temveč kako skozenj postati dober človek. 

In On je Učitelj v tem procesu postajanja človeka, »Tolažnik, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega.« (Jn 14,26) O tem govorimo, ko govorimo o sprejemanju življenja, kakršno je, govorimo o učenju, o poslušanju, o zaznavanju, tudi o razbijanju glave s (pre)težkimi vprašanji, o rahljanju trdnih prepričanosti, za mizo sedimo, s svinčnikom in radirko v roki, in poskušamo razumeti, kaj je res in kaj ne, kako in kam, včasih na zelo krut način, On pač nima nobenih drugih možnosti, kakor le to, življenje je edina stvar, po kateri govori, navdihuje, daje rast, nekaj usmrčuje in drugo oživlja. In v vsem tem nastaja dober človek, tako verjamem, v vsem tem pretakanju življenja skozi sita vprašanj. »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi,« (Jn 14,15) in pri tem še zdaleč ne gre samo za one, ki so zapisane, temveč predvsem za tiste, ki nam jih govori po življenju. 

Sprejemati življenje 

Pravim torej, da je dobro življenje v sprejemanju, to je življenje v Svetem Duhu, prepustiti se mu, da te uči, da te pelje, kamor te hoče, tudi če ne razumeš ravno vsega. Ne govorim o neki pasivni vdanosti v življenje, nasprotno, saj učenje vendar ni slepa vera, kimanje, ploskanje, ni »piflanje«, zaupanje je, ko se s svojim učiteljem prepiraš, se z njim ne strinjaš, tudi v jezi zaloputneš vrata za seboj, pa vendar vsak dan znova spet vkorakaš v učilnico. Samo zato, ker je On tvoj učitelj, ker veš, da On ve, predvsem pa, da njegovo znanje ni nad njegovo ljubeznijo. Takemu vzgojitelju zaupamo, takšnega poslušamo. In postajamo ljudje Duha, ljudje v službi ljubezni in resnice.

(misel za praznik binkošti, leto C)
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več