Živi in pusti živeti

Žalostna resnica je, da prepiri za čas praznikov pri nas nastanejo predvsem zato, ker je to pravzaprav edini čas, ko opazimo, da poleg nas živi še kdo drug. Da sredi tihe in samotne puščave svojega vsakodnevnega živetja – samotne, vendar prijetne puščave, ker je v njej vse po naše – opazimo nekoga živega. 

Drugačnost nas spreminja 

In ta živi in se da pokazati predvsem s svojo drugačnostjo, sicer je ne vidimo. Dokler se ljudje z nami strinjajo in nam ugajajo, niso nič drugačni od nas, niso živi, samo kot senca so, ki naredi to, kar naredimo mi. 

Drugi pa v naši resničnosti oživijo, kadar so drugačni. Kadar se ne strinjajo z nami. Kadar nas kritizirajo. Takrat je njihova prisotnost divja kakor Janez Krstnik, ki »je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je s kobilicami in z divjim medom.« (Mt 3,4) Neprijetna, čudaška, strašljiva pojava. In prav zato tako namenoma zelo opazna, ker postavlja vprašanja o naših vrednotah in kliče k spreobrnjenju, k vrnitvi v nebeško kraljestvo: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« (Mt 3,2) 

V nas trči z vso silovitostjo. Podvomi namreč v našo polikano popolnost, zato se je tako bojimo in celo izogibamo. Dvom zavrta v naše gotovosti in nas – tudi če tega nočemo – pahne v spremembo. In nihče se ne rad spreminja, radi imamo toplo varnost našega prav, postaviti svoje mnenje in svoje ravnanje pod vprašaj pa je napor, povleče nas na pot tehtanja in iskanja, vedno neprijetno pot, na kateri je treba padati in se dvigati, da bi prišli do resnice in s tem miru s samim seboj. To je rast. Zato je drugačni v puščavi našega jaza blagoslov, ne prekletstvo. 

Pripravite Gospodovo pot 

Morda pozabljamo, da je tudi Gospod nekdo drugi, drugačen kot smo mi. Zato jo potrebujemo, drugačnost, nekaj odrešenjskega je v njej, nekaj Božjega, ker je Bog vedno nekaj novega, mladega, zato ko prihaja, razmetava našo urejeno pospravljenost. »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vélnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče.« (Mt 3,3.12) Mlado jo dela, čisto, rodovitno, pripravljeno za življenje. 

Dopustiti ji, da živi sredi naše puščave, pomeni dovoliti življenju v naše srce, v našo mrtvo puščavo. Samo tako pride življenje v nas, odrešenje, mladost, z drugim, ko je drugačen. 

Zato živi tako, da pustiš živeti!

(misel na 2. adventno nedeljo, leto C)