Janez Krstnik v ječi je podoba človeka, razočaranega nad življenjem. »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3) Človek, ki je nekoč gromko in prepričljivo kričal: »Spreobrnite se!« in »Sekira je nastavljena na korenine«, čuti globok poraz. Jezus dela drugače. Je morda zato Janez vse delal zaman? Se je zaman trudil, ko pa nič ne gre tako, kot si je zamislil, ko je njegovo življenje nekaj popolnoma drugega, kot je pričakoval, kot si je želel.
Kako kruto življenje pokončava človekove sanje …
Ko ne gre po naše …
Ob tem spoznanju, do katerega menda pride slehernik, se jih nemalo poloti obup, tako da poraženi pred življenjem položijo svoje orožje in preprosto nočejo živeti več, samo še nekako dihajo iz dneva v dan. Spet drugi – takih je največ – to razočaranje napolnijo s cinizmom in je zato njihovo obnašanje polno grenkobe in strupa, s katerim polnijo še druge ljudi. Spet drugim postane za vse vseeno. Je pač tako, da se nam zdi, da je življenje lahko dobro in rodovitno, samo če poteka po lastno zastavljenih tirnicah, mnogo je idealov »dobrega življenja« in nihče od njih ni resničen – ker se ne da dobro živeti življenja, ne da bi bilo to rodovitno. Rasti pa daje Bog.
Zato je treba Jezusov odgovor razočaranemu Janezu razumeti kot pogled na isto življenje z druge, širše perspektive: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hrômi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« (Mt 11,4-6) Ni vse tako, kot vidimo sami. Zato tudi ni nujno »dobro« življenje takšno, kot smo si ga zamislili sami (ali kot so si nam ga zamislili tisti, čigar mnenje vpliva na nas, spletni vplivneži in vzgojni strokovnjaki denimo), temveč tako, kakršnega po naših šibkih in nepopolnih, tudi poraženih dejanjih dela Bog. In On dela stvari dobro, »slepi spregledujejo, hrômi hodijo, gobavi so očiščeni …«
Pustiti Bogu, naj dela
Takšna perspektiva verjame, da Bog dela dobro, tudi če ne dela po naših zamislih. In da je zato potrebno Bogu narediti prostor v svojih dejanjih, v življenju, ne samo, da bi živeli bolj mirno, sproščeno in neobremenjeno, temveč da bi bilo naše življenje odrešeno. Nehati se oklepati samo svoje moči, od tega otrdimo in slejkoprej omahnemo in v steni življenja. Narediti, kar moremo, potem pa pustiti, naj Bog naše delo dokonča in iz njega ustvari takšne rezultate, kot jih želi.
On je Odrešenik, ne mi, On dela stvari dobro in prav, zato mu prepustimo stvari, ki jih ne moremo spremeniti, na katere nimamo vpliva. Več, kot bomo imeli prostora zanj, več bo v nas miru.
(misel na 3. adventno nedeljo, leto A)
Komentarji
Objavite komentar