Preskoči na glavno vsebino

Prostor za Boga


Janez Krstnik v ječi je podoba človeka, razočaranega nad življenjem. »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3) Človek, ki je nekoč gromko in prepričljivo kričal: »Spreobrnite se!« in »Sekira je nastavljena na korenine«, čuti globok poraz. Jezus dela drugače. Je morda zato Janez vse delal zaman? Se je zaman trudil, ko pa nič ne gre tako, kot si je zamislil, ko je njegovo življenje nekaj popolnoma drugega, kot je pričakoval, kot si je želel. 

Kako kruto življenje pokončava človekove sanje …

Ko ne gre po naše … 

Ob tem spoznanju, do katerega menda pride slehernik, se jih nemalo poloti obup, tako da poraženi pred življenjem položijo svoje orožje in preprosto nočejo živeti več, samo še nekako dihajo iz dneva v dan. Spet drugi – takih je največ – to razočaranje napolnijo s cinizmom in je zato njihovo obnašanje polno grenkobe in strupa, s katerim polnijo še druge ljudi. Spet drugim postane za vse vseeno. Je pač tako, da se nam zdi, da je življenje lahko dobro in rodovitno, samo če poteka po lastno zastavljenih tirnicah, mnogo je idealov »dobrega življenja« in nihče od njih ni resničen – ker se ne da dobro živeti življenja, ne da bi bilo to rodovitno. Rasti pa daje Bog. 

Zato je treba Jezusov odgovor razočaranemu Janezu razumeti kot pogled na isto življenje z druge, širše perspektive: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hrômi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« (Mt 11,4-6) Ni vse tako, kot vidimo sami. Zato tudi ni nujno »dobro« življenje takšno, kot smo si ga zamislili sami (ali kot so si nam ga zamislili tisti, čigar mnenje vpliva na nas, spletni vplivneži in vzgojni strokovnjaki denimo), temveč tako, kakršnega po naših šibkih in nepopolnih, tudi poraženih dejanjih dela Bog. In On dela stvari dobro, »slepi spregledujejo, hrômi hodijo, gobavi so očiščeni …« 

Pustiti Bogu, naj dela 

Takšna perspektiva verjame, da Bog dela dobro, tudi če ne dela po naših zamislih. In da je zato potrebno Bogu narediti prostor v svojih dejanjih, v življenju, ne samo, da bi živeli bolj mirno, sproščeno in neobremenjeno, temveč da bi bilo naše življenje odrešeno. Nehati se oklepati samo svoje moči, od tega otrdimo in slejkoprej omahnemo in v steni življenja. Narediti, kar moremo, potem pa pustiti, naj Bog naše delo dokonča in iz njega ustvari takšne rezultate, kot jih želi. 

On je Odrešenik, ne mi, On dela stvari dobro in prav, zato mu prepustimo stvari, ki jih ne moremo spremeniti, na katere nimamo vpliva. Več, kot bomo imeli prostora zanj, več bo v nas miru.

(misel na 3. adventno nedeljo, leto A)


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej