Da zavrneš vabilo na svatbo, mora iti res nekaj hudo narobe. Da namreč to znamenje, s katerim nekomu dokažemo svojo naklonjenost in mu pokažemo, kako pomemben nam je, razumeš kot nekaj slabega. Verjetno je kaj takega mogoče samo, če gostitelja res ne maraš, ali še bolje, če mu ne verjameš, da gre res za gostijo in praznovanje, če meniš, da je svatba samo nekaj, za kar ti bo nekoč izstavljen zasoljen račun.
Ali je Bog dober?
Toda tako živimo, četudi Bog vabi na svatbo, njegove posege v naše življenje velikokrat razumemo kot grožnjo, ne kot obljubo, kot izkazovanje sovraštva, bolj kot naklonjenosti. Življenje je pač takšno, da se spričo njega vedno bojujemo z vprašanjem, ali je Bog dober ali slab, nas ima mar rad ali pa nas svojevoljno izkorišča. In od tega odgovora potem zavisi, ali na življenje v vseh njegovih odtenkih gledamo kot na svatbo ali kot na tlako.
Toda Jezusova prilika je jasna: kar je pripravljeno za nas, to, na kar smo v svojem življenju povabljeni, je gostija, za svatbo gre, za praznovanje dveh, ki se imata rada, ne za mučenje, celo tedaj, ko se zdi, da bi lahko šlo za točno to. Toda »nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je priredil svatbo svojemu sinu.« (Mt 22,2) In vanj vstopi samo, kdor razume in sprejme življenje, tako, kot je – kot svatbo med sabo in Bogom.
Z naporom do lepote
Za tako gledanje na svet pa je seveda treba precej napora. Zlo in slabo v svojem življenju občutimo in opazimo takoj, medtem ko je pri odkrivanju lepega in dobrega potreben trud, večkrat nam ga mora kdo tudi pokazati: »Znova je poslal druge služabnike, rekoč: ›Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‹« (Mt 22,4) Da bi videli lepoto, (se) je treba vzgajati.
Zato praznovanja, zato drobni trenutki, iztrgani hitenju, zato si je zanje treba vzeti čas, prazni, potratni in nekoristni čas brez dobička. Človek praznuje že od nekdaj, ker je to nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice ali novega avtomobila. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu življenju, a bi bila to preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Z njimi se zave svoje obdarovanosti, izraža svojo hvaležnost in vzljublja življenje, kakršno je. Ker ga praznovanje spominja tega, kar on v resnici je, namreč ljubljenec in obdarovanec, in mu prigovarja, da je to vedno, tudi ko bo moral sprejeti nekaj, kar mu ne ugaja.
Toda »eno je sprejeti, drugo pa vdati se,« (J. Bucay) zato je za svatbo treba pravega oblačila (Mt 22,11). Ljubezen ni izvrševanje dolžnosti, je zaupanje in prepuščanje.
(misel ob 28. navadni nedelji, leto A)
Komentarji
Objavite komentar